Dvodnevni pohod, 5. in 6. september 2026
Že kar tradicionalno se je v prvem vikendu septembra organiziral dvodnevni pohod na enega od tritisočakov na pobudo PD Domžale. Tudi letos je bila udeležba zanimiva in raznolika, predvsem pa iz različnih krajev Slovenije (Dolenjska, Gorenjska, osrednje slovenska …).
Kot lani smo bili tudi letos Domžalčani zastopani v največjem številu in tako zgodaj zjutraj krenili na pot z dvema kombijema. V Radovljici smo se združili z ekipo, ki je pripela z Dolenjske in spotoma pobirala tudi udeležence s Osrednje Slovenije. Za konec smo pred tunelom Karavanke pobrali še gorenjce. Prečenje novega dela karavanškega predora in avstrijske meje je potekal brez posebnosti. AC nas je vodila preko Beljaka in Špitala ob Dravi do odcepa za staro mesto Gmünd in naprej po dolini Maltatal oz. rečice in istoimenske vasi Malta.
Po prečenju vasice Brandstatt, se dolina pokaže v vsej svoji veličini in lepoti, saj s skoraj vseh pobočij kljub suši pada voda v slapovih preko skalnih polic in je videti ogromno slapov od katerih je eden lepši od drugega. Kmalu prispemo na uradni vhod, kjer je potrebno plačati uporabnine za ceste v višini 25 € po osebnem vozilu. Od tu cesta vijugasto vodi skozi tunele in se strmo povzpne do najvišjega jezu v Avstriji, Kölnbrein. Tu parkiramo naša vozila. Parkirnina je že všteta v ceno uporabe ceste in ni vezana število dni prisotnosti v dolini Maltatal kar se močno razlikuje od režima parkirnine v Sloveniji. Višina izhodišča se nahaja na približno 1.900 m. Sprva nas pot vodi mimo zanimivega Berg Hotela Malta po pašni cesti, ki pa se kmalu spremeni v pravo planinsko pot.
Prečili smo ogromno vodotokov, mlakuž, izvirov in pregrad pašnikov, ter kmalu dosegli planoto in mokrišče Krumpenkar, ki s svojo lepoto in naravnim videzom daje pravi čar poti in obiskovalca prime, da bi tu ostal kar nekaj časa in ne počel nič drugega kot opazoval naravo, ter ledeniški potoček, ki se leno vije po ravni planoti in na koncu kot mogočni slap pade v dolini potoka Malta. Na planini smo se zadržali kar nekaj časa in bi verjetno se še dalj, pa nas je žal pričela preganjati oblačnost in grožnja z ploho. Čeprav je bila napoved ploh šele med 14.00 in 17.00 ko bi že morali biti v koči, ima kot sem že mnogokrat poudaril vsak vrh nad tri tisoč metri in pa vsaka ledeniška dolina svoje vreme, ki ga tudi najboljši vremenoslovci ne morejo čisto točno napovedati in tudi tokrat je bilo tako, saj nas je pri vzponu na greben Hafnerja malo pred sedlom in vrhom Gamsleitenkopf (2346) ujela ploha in nas prisilila da smo pospešili korak in pohiteli do koče Kattowitzer Hütte, ki se nahaja na 2.320 m.
Sledilo je popoldansko in večerno druženje, ter izvrstna večerja nove oskrbniške ekipe Sylvie in Kai, ki so izvrstno poskrbeli za naše udobje in želodčke. Zaradi prijetne utrujenosti in zgodnjega vstajanja, je bil tudi odhod na spanje nekoliko zgoden. Malo bolj “usmiljeno” jutranje bujenje, nas počasi pripravi na zajtrk in priprave na odhod na vrh. V izjemno lepem sončnem vzhodu, polnem “cool” razgledov smo se odpravili proti grebenu. Kot je že praksa smo se tudi tokrat razdelili v skupine, vendar le dve…..v hitre in tiste manj hitre. Dostop do grebena ne predstavlja nekih posebnosti, med tem ko je na začetnem delu nekaj izpostavljenega terena tudi varovanega z vrvjo. Varnostni pas in samovarovalni komplet ni v pomoč, saj ga ni možno nikjer uporabiti, medtem ko je pa čelada obvezna.
Z grebena se nam odprejo izjemni razgledi na Visoke Avstrijske Ture z Hochalmspitze, Ankoglom, Grossglocknerjem, tudi Jalovec, Mangart in Triglav se vidijo na obzorju. Žal pa to ne moremo reči za tri ledenike na pobočjih Grosser Hafnerja od katerih je enega ostalo zgolj še za pest v neki zakotni peščeni dolinici. Nadaljujemo preko področja skalne gomile ali priljubljeno poimenovano Mačje pokopališče, saj na tem delu na tisoče skal stoji pokonci kot nagrobni spomeniki. Od tu je le še kratek sprehod do vrha, kjer pa dokaj močno piha veter, pa tudi temperature dajejo občutek pod lediščem.
Sledi obvezno fotografiranje in spust brez posebnosti nazaj do koče v oskrbo Sylvie in Kai. Če so nas razvajali z večerjo, je bil tudi zajtrk precej razkošen in raznolik, med tem ko so nas pri povratku z vrha pričakali z ogromnimi krožniki slastnega domačega šmorna in lečne juhe, skratka da bi človek kar tam ostal in se ne vračal v dolino. Žal pa tako ne gre, tako, da smo se kmalu odpravili proti jezu, saj je bilo potrebno še pripeljati domov. Tudi pri povratku se ustavimo na mokrišču in si privoščimo nekaj daljši postanek, ki ga nekateri izkoristijo za namakanje nog, najbolj pogumen pa tudi za kopanje. A kaj ko se je potrebno odpraviti in čas prehitro mine, zato sem moral biti nekoliko strog in skupino spraviti nazaj na pot proti dolini. Bolj ko smo se bližali jezu, bolj so se višale temperature in do jeza nas je večina prispela precej “osmojena” od sonca.
Kmalu prispemo do jezera, kjer se poslovimo od skupine ki gre po svojih poteh, ter si obljubimo, da se drugo leto ponovno snidemo na naslednjem tri tisočaku. Vožnja domov mine brez zapletov in po trdi temi zaključimo naš dvodnevni potep na izhodišču od koder smo včeraj odšli, nekoliko utrujeni, “spraženi” od sonca, predvsem pa z lepimi spomini in vtisi na še en izjemno uspešen vzpon na tri tisočaka.
Ob tem bi se želel zahvaliti vsem vodnikom Heleni, Martinu, Milanu in Boštjanu, Markotu za pomoč in Alešu za vožnjo. Seveda pa ne smem pozabiti na vse udeležence, ki so izvrstno opravili z ne pretežkim Grosser Hafnerjem, seveda pa daleč od tega da bi bil lahek, saj se do vrha nabere skoraj 1.700 višincev na skoraj 9 km dolgem vzponu in še 9 km povratku v dolino. Izjemen del zahvale pa gre tudi ekipi oskrbnikov Sylvie in Kai, ki je izjemno dobro in skrbno poskrbela za nas.
Foto: udeleženci vzpona
Tekst: prostovoljni vodnik PZS Matjaž Škulj
nekaj fotk spodaj v galeriji, še mnogo več čudovitih podob pa v skupnem ALBUMU
