Na sobotni Veliki Šmaren smo se tokrat odpravili čez mejo, v Italijo. Je treba sem in tja obdelati tudi zahodne julijce, ki imajo nek svoj poseben čar. Za naš cilj smo si izbrali Špik Hude police/Cima di Terrarossa, prekrasen razglednik, ne prav zahteven, a vseeno lahko precej naporen v poletni vročini.
Čeprav smo iz Domžal krenili že zelo zgodaj, je bila Planina Pecol že zaparkirana in smo morali parkirati par minut pod njo. Pa turistov sploh še ni bilo, le planinci! Tako je še nas dvanajst dodalo mali košček v mozaik praznične gneče, a kaj drugega se ni dalo narediti – praznik, obetajoč se prekrasen dan, razpisan izlet, kaj bomo ostali doma?!
Začeli smo počasi, v prekrasnem jutru, ki je obetal sončen in vroč dan, že z lepimi razgledi na kaninsko pogorje in na Poliške špike. Dvajset minut do koče Di Brazza, ki pa smo jo načrtno spregledali, saj smo lovili ostanke sence, ki je še prekrivala strmo pobočje našega cilja. Pobočja so res presneto strma, izmenjujejo se skalne police in trava, ni čudno, da je to pravi raj za kozoroge. A mulatjera je široka in speljana, kot so pač speljane mulatjere, nikoli preveč strmo, nikoli preveč izpostavljeno.
Kmalu nas ujame sonce, počasi postaja vroče, nekateri pa že navzdol. Jim kar malo zavidamo, a nam gre čisto dobro, trudimo se ustavljati, da ja pijemo dovolj in da ne hitimo brez potrebe. Razgledi so vedno lepši, le kozorogov ni nikjer. Uspemo najti le enega samega, ki se skriva precej nad nami, vsi drugi so se poskrili! Bi bili skoraj razočarani, a smo že pod škrbino ene najdaljših grap/žlebov/ozebnikov v julijcih – Ozebnik Hude police in do vrha ni prav več daleč. Takrat se tudi izkaže, da ne nosimo čelad brez potrebe, saj mimo nas z veliko hitrostjo priletita najmanj dva kamna. K sreči naredita le prepih, posledic, razen strahu, ni. Ljudi je res že veliko, vrh pa je tak, kot je večina apnenčastih vrhov Julijcev: šoder, šoder, šoder. Čelade so pametna izbira.
Na vrhu smo se kar zadržali, čeprav je bil res poln ljudi. Razgledi so bili namreč čudoviti. Montaž in Viš sta na dosegu roke, Kanin le malenkost dlje, v poletnem dnevu nesejo dokaj čisti pogledi tja do Hochalmspitze. Malica, razgledi, klepet in čas hitro mine, prepustiti je treba vrh še drugim, do doline je še pol poti daleč.
Spust je bil dokaj lagoden, strmine mulatjera lepo ublaži. Pa še kozorogi so se končno pojavili in rešili dan! Res se skoraj nič ne bojijo, na par metrov ti pustijo in se sploh ne pustijo motiti. Seveda se potem skupina skoraj ustavi, nikamor več ne pridemo, slikanje gor, slikanje dol…
Bolj se spuščamo, bolj postaja vroče, a nekaterih to sploh ne moti, srečujemo jih kar veliko, ki se šele začenjajo vzpenjati. Nekateri s takimi malimi nahrbtniki v katerih ne more biti prav veliko vode. Kako jim to uspe, mi ne bo nikoli jasno… Lahko bi rekli, da je nesreč pravzaprav še malo, kolikor je neumnosti v vzpenjajočem se svetu. Še dobro.
V koči se ustavimo, razveselijo nas z ledeno hladnim pivom, nad 1500 m se to ne zgodi velikokrat.
Nazaj grede se skušamo ustaviti pri Rabeljskem jezeru, morda bi lahko celo namočili noge, a je to misija nemogoče, gneča je popolna. Vsak centimeter možnih parkirišč je zaseden, nekateri puščajo avtomobile kar ob cesti, avtobusi delajo zmedo, obračajo, se drenjajo… na koncu pobegnemo in se ustavimo šele v Ratečah s pogledi na Ponce. Do Domžal potem vsaj na avtocesti ni gneče, razen spet ob našem novem bazenu, kjer gneča še ob šestih popoldan ne popušča. Praznični dan v vsej svoji veličini.
Ker se na naših izletih vedno nekaj (prijateljsko) pričkamo, se tokrat celo nismo o razgledih, o razgledih smo bili tokrat precej enotni. Smo pa v vsej tisti gneči seveda precej razmišljali o tem, kdo ima prednost: tisti navzgor ali tisti navzdol? Je to v častnem kodeksu, je to sploh kje kaj zapisano?
Doma sem potem ugotovil, da se nismo samo mi tega spraševali – in to celo na isti poti! Častni kodeks pravi, da ima prednost šibkejši. V Planinski šoli je bilo nekoč zapisano, da ima prednost tisti, ki gre dol, iz tujine pa zadnje čase prihaja, da ima prednost tisti, ki se vzpenja (če ni to le halucinacija AIja in strojni prevod). Če si še jaz izposodim besede Mojce in Ivana iz Tavanj: “po pameti” torej. Meni je vsekakor lažje ustavit, ko greš gor, priznam, da velikokrat tudi čisto prav pride.
Skratka… praznik v vsej svoji veličini, po krasotah, po gneči, po… vsem. Dan za zapomnit!
Še veliko slik pa v ALBUMu.
