Nedelja, 27. september 2026. Klasično zbirno mesto domžalskih planincev ob 6. uri, ko se polovica Slovenije v snu šele dobro obrne z levega na desni bok. Razen nas, ki vemo, kakšen dar so pozno septembrski sončni vikendi brez oblačka – in še celo brez napovedi hujšega vetra, s čimer nas je hitro razveselila naša tokratnja vodja izleta Ajda Vodnjov. Zadetek v polno!
In smo se podali. Trije avtomobili, 13 udeležencev, starostni razpon med nami pa menda skoraj 60 let. Izhodišče na parkirišču pod kmetijo Matizovec na 915 metrih, cilj pa Veliki vrh s svojimi 2.088 metri. Je že preveč številk? Samo še zgodbo o Košuti v petih čutih vam predstavim!
👃 Vonj: gozd (915 m do 1.488 m)
Prvih nekaj sto metrov je kot vstop v veliko, hladno omaro, polno vonjav. Tisti malce zatohel jesenski vonj po gozdu, v tem času mestoma še kako zaznamovan z vonjem po gobah. Pot je široka in prijazna, na pol poti pa se pobočje postavi pokonci in nas opomni, da to vseeno ni sprehod. Ura in pol hoje mine, ne da bi jo opazili. Malo pred deveto dosežemo Dom na Kofcah (1.488 m) in smo vseeno še malce prezgodnji, da bi nam zadišalo še po štrukljih.
🦵 Občutek: pobočje (1.488 m do 1.967 m)
Gozd se malce pod domom konča, pred nami pa se razgrne travnat tepih, ki kar kliče po tem, da v dobesednem pomenu vklopimo čut za tip in se po njem (predvsem ob sestopu!) sprehodimo kar bosih nog. Ob vzponu pa ob napredovanju poti hitro občutimo nekaj drugega: strmina pokaže svoje zobe. Noge se oglasijo prvič in z vsakim korakom v naslednji uri ob premagovanju zavidljive višinske razlike še mnogokrat. Pot se nato vzpne čez pas rušja, nam postreže še s kratko, a krušljivo in rahlo izpostavljeno polico, nato pa nas po stranskem grebenu Košute pripelje na Kofce goro (1.967 m).
👂 Zvok: veter (greben Košute)
Če smo po poti na greben med vzponom s sebe olupili vse plasti naše čebulne garderobe, je grebenski veter (kljub svoji blagosti) poskrbel, da smo se hitro ohladili. In tako, kot smo se mi po poti do končnega cilja spopadali z “gor, dol, gor, dol” potjo, tako se je veter poigraval z nami z “vroče, sveže, vroče, sveže” in nam žvižgal ob ušesih. Sredi vsega tega pa glas našega vodnika Matjaža, ki nas je poučil o vseh vršacih nad, pod in ob nas.
👀 Vid: razgled (Veliki vrh, 2.088 m)
Preostanek Karavank na eni strani, Kamniško-Savinjske Alpe na drugi, v daljavi pa Julijci, pa še celo Golaki, del Nanosa, Snežnik in še vse ostalo, do kamor je seglo oko. Kavke so nam dvorile, a žal smo prve sendviče iz nahrbtnika uničili že na Kofce gori, na Velikem vrhu pa samo še preoblačenje, žigosanje knjižic, skupinska fotografija, potem pa smo vseeno pobegnili z vetra proti dolini.
👅 Okus: masovnik & ostale dobrote (Dom na Kofcah, 1.488 m)
Brez motivacije ne gre in tudi naša je bila močna – pa še kako dobrodošla: HRANA! Sestop z Velikega vrha do Doma na Kofcah nam je postregel s prečenjem razmeroma strmega travnatega pobočja, kjer so se noge ob vsakem koraku spomnile, koliko višincev so še nedolgo nazaj prehodile v nasprotno smer. Za dodatne točke nas je pozdravilo še nekaj metrov jeklenice. In smo se že stiskali za mizo, pred nami pa same dobrote: šmorn, štruklji, jota in zvezda planšarije Kofce – masovn’k. Tipična planšarska jed za sladokusce je sestavljena iz dobro uležane smetane, jajc in koruzne moke.
Pa če smo začeli s številkami, lahko z njimi tudi končamo: izlet nam je vzel dobrih 8 ur, iz nas pa je iztisnil kar 1.229 m vzpona na razdalji 12,3 km. Za vse tiste, ki se boste na Košuto podali sami: to je sicer lahka planinska pot, ki pa vseeno zahteva dobro kondicijo. Tako kot tudi Košuta, ena najdaljših in najlepših slovenskih gora, preprosto zahteva svoj čas.
Preostale fotografije si lahko ogledate v albumu.
Dogodek je potekal v okviru akcije Planinske zveze Slovenije, Slovenija planinari ter Evropskega tedna športa #BeActive.
