Skoči na vsebino

Meddruštveni pohod na Mirno goro

8. februarja 2024, na sam kulturni praznik, ob 175 letnici smrti enega naših največjih Slovenskih pesnikov Franceta Prešerna, se še ob lepem vremenu zberemo člani različnih društev na pobudo meddruštvenega odbora planinskih društev Podravja, v vasici Brezovica pri Črmošnjicah, z namenom, da se povzpnemo na enega lepših vrhov v Beli krajini – Mirno Goro.

Mirna gora, eden najvišjih vrhov Bele krajine in ena naj jugo vzhodnejših vzpetin obsežnega Kočevskega Roga, je izhodišče ali cilj številnih planinskih in kolesarskih poti. Razgledni stolp, ostanki cerkve sv. Ksaverija ob planinskem domu, ponujajo nepozaben panoramski pogled na širšo Belo krajino in sosednjo Hrvaško. Če pozvonite v stolpu, se vaše želje morda uresničijo. Pogosta zmotna predstava je, da je Mirna gora najvišji vrh v Beli krajini. Zaradi svoje dostopnosti in planinske koče s čudovitimi razgledi je prav gotovo najbolj prepoznaven. Do vrha lahko dostopate po več poteh, pri čemer vodi makadamska cesta vse do vrha. Najbolj obiskana pot ima izhodišče v vasi Vrčice ob cesti med Sotesko in Črnomljem. Pot je dobro označena in ob njej najdete številne informativne table. Med potjo se lahko odločite za prečkanje Škrilja ali Planine. Iz vasi Planina do vrha Mirne gore je približno 45 minut hoje, medtem ko bo od izhodišča v vasi Vrčice do vrha trajalo več kot dve uri.

Planinski dom na mirni Gori je bil pozidan 1929 na pobuda Ivana Zagožna, tedanjega šolskega upravitelja na Planini, ki je bil prvi predsednik Planinskega društva Bele krajine. Italijanski vojaki so dom požgali poleti 1942. Obnovljen je bil 1953, cerkveni zvonik pa so 1966 preuredili v razgledni stolp, iz katerega so lepi razgledi po Beli krajini in preko Kolpe vse do Karlovca in Gorskega Kotarja. Dom, ki ima 50 ležišč, je edina stalno oskrbovana planinska postojanka na Kočevskem Rogu. Po ljudskem izročilu je v votlini na gori nekoč prebival hudoben zmaj. Ko je žito in grozdje v dolini dozorelo, je izbruhal temne oblake, iz katerih je padala debela toča. Toča je sedem let zapored uničila ves pridelek in Bela krajina je doživela lakoto. Ljudje so se zatekli k sv. Frančišku Ksaveriju, zavetniku pred vremenskimi ujmami. Nad zmajevo votlino so zgradili cerkev, posvečeno sv. Frančišku, in oblaki s točo so izginili. Ker se je na gori vzpostavil mir, so jo poimenovali Mirna gora.

Pod vodstvom vodnikov PD Krka, Andreje, Dijane in Griča, katerim so ti tereni kot domače dvorišče in so jim vse tako poti, kot zgodovina in anekdote zelo znane, se odpravimo po strmejši označeni poti preko grebena in 1.012 m visokega vrha Škrilje proti našemu današnjemu cilju. Med potjo zvemo kar nekaj zgodovine o nekdanjih pa tudi nekaj še sedanjih prebivalcih Kočevarjih kateri so poseljevali kar precejšen del tega področja. Po lepem košatem bukovem gozdu, ki nam z dejstvom, da so drevesa brez listja, postreže z dokaj lepimi in zanimivimi pogledi po okolici vse do Hrvaške in še malo čez, se počasi spustimo na sedlo Škrilj, kjer najdemo kar nekaj ostankov nekdanje opuščene vasice Kočevarjev. S sedla se počasi povzpnemo na vzpetino Mirne gore in kaj kmalu dosežemo planinski dom na Mirni gori in ostanke nekdanje cerkvice, ter kamnitega stolpa. Po okrepčilu v prijetnem planinskem domu, v katerem strežejo pridni in srčni ljudje, se povzpnemo še na sam vrh, ki pa ni ravno prostoren niti razgleden, je pa naš današnji cilj. Sestopimo po učni tematski poti preko vasice Planina mimo zelo urejenih informativnih lesenih tabel, katere nas opozarjajo na naravne značilnosti tako rastlinstva kot živalstva tega teritorija. Ob spremljanju teh zanimivosti se kaj kmalu znajdemo v vasici Rodine pri cerkvici Sv. Marije Pomagaj, od koder se odpre izjemen razgled na južni predel Bele krajine z Črnomljem pa vse tja čez čez mejo na Hrvaško ozemlje. Sestopimo se še nekoliko nižje do vasice Naklo, kjer je tudi naš zaključek ture.

Med čakanjem na prevoz, si ogledamo še majhno a izjemno zanimivo cerkev Sv. Jakoba, kjer zvemo veliko tudi o njeni zgodovini. Ker ura hitro teče, pripelje tudi naš prevoz in tako se poslovimo od ostalih udeležencev ture, ter se razkropimo v različne konce naše domovine. Ob tem bi se zahvalil vodnikom PD Krka za izjemno vodenje, ter predstavitev zgodovinski in naravnih dejstev tega področja. Prav tako bi se zahvalil PP Črnomelj za pomoč pri logistiki parkiranja našega ne ravno majhnega voznega parka tega dne.

Več pa v komentarjih pri fotografijah v ALBUMU.
foto: moja malenkost in udeleženci ture

Matjaž Škulj, vodnik PZS

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja