Nekateri imena še izgovoriti ne znajo. Mi smo ga znali, smo se pa zato na začetku nekoliko po gozdu lutajoče levo in desno lotili začetka tokratne gorniške prigode. Z nekaj e-pomoči (v množici podrtega drevja in ob odsotnosti prvega možica na izhodišču) smo stezo hitro udeli in ji sledili skoraj vse do vrha.
Bi ji sledili tudi na sam vrh, a kaj ko steza izgine na sedelcu tik nad Bivakom II, ob katerem smo se, občudujoč domnevno najlepši razgled na Triglav, tudi ustavili. »Česar ni še vojska ne vzame«, če tudi smo imeli med nami nekdanjo pripadnico naših oboroženih sil. Nismo bili nič jezni, prav nasprotno – vedrega obraza smo stopili na (zadnjih nekaj sto metrov) brezpoten in na to soboto nič kaj osamljen vrh.
Tam smo naleteli na skoraj udeleženca našega potepa – na klenega Domžalčana in simpatično Tržičanko, ki sta dobila idejo za turo s prejetim e-vabilom našega društva. Se sprašujem, če ju lahko polovično štejem v statistiko.😉 Če tudi ne, smo bili drug drugemu prijetna in klepetava družba na (pre)toplem oktobrskem soncu in v objemu mogočnih sten Rokavov in Dovškega križa. Če so nam omenjene gore zakrivale pogled proti S, Z in JZ, pa se nam je v preostale smeri neba odpiral prelep razgled na preostale mogočne stražarje naše dežele – na Triglav, Rjavino, Stenar, v ozadju Stol, Storžič, Kočne. Vsi so bili deležni našega občudovanja.
A kot vsega, je bilo tudi tega enkrat, natančneje, po slabi uri, konec. Sprva iskajoč stezo smo sestopili v Brinje – dolinico pod severnimi stenami Šplevte. Steza je postajala vedno vidnejša in strmejša. Dvoje melišč nam je sestop skrajšalo za nekaj minut, a vseeno se je sestop po pobočju, na zemljevidu prikazanim s sila stisnjenimi plastnicami, vlekel kot zadnji dan pred dopustom. K sreči se je spet izkazalo, da je vsega enkrat konec – po koncu strmine je bilo zelo blizu tudi izhodišče/parkirišče, na katerega smo stopili skoraj točno 8 ur po jutranjem odhodu.
Uf, bila je prava tura za dušo! 😀
Zapisal in fotografiral Matej Ogorevc
