Skoči na vsebino

Nič kaj kurje na Visokem Kurjem vrhu

Najpogostejše vprašanje oktobrske ture na Viski Kurji vrh se ni nanašalo na čas malice ali hoje do vrha. Smo se bolj spraševali od kje Visokemu Kurjemu vrhu ime. In kje je Nizki Kurji vrh. Smo se imeli kar čas spraševati – celih 8 ur, kolikor je trajala res lepa, razgledna in popolnoma osamljena tura.

Visoki Kurji vrh je najvišja točka krajšega grebena, ki se nad Gozd Martuljkom skoraj »pravokotno odcepi« od obmejnega grebena Karavank. Z njim ga povezujeta še dva nižja vrhova, znana predvsem turnim smučarjem – Mojstrovica in Tišlarica. Vsi trije pa si delijo podobno usodo – poleti so skoraj pozabljeni od Boga. Ampak res brez razloga. Samotne lovske steze ponujajo tisto, po čemer v gorah najbolj hrepenimo – neskončne razglede. Visoke Ture, Kamniško-Savinjske Alpe in Zahodne Julijce občudujemo od daleč, a zmagovalci so prvaki martuljških gora. Z vrha vidimo v samo drobovje Amfiteatra, Široka peč ni s Kurjega vrha nič kaj široka, je pa zato toliko bolj strma. Pa Ponci, Oltarja in špičasti Špik … same mogočne, osamljene, zahtevne in zahrbtne gore, na katere so ob vsem množičnem obleganju očaka Triglava, prav gotovo pobegnili slovenski gorski bogovi.

Ti so nam bili cel dan več kot naklonjeni. Med vožnjo proti Belci, tokratnemu izhodišču, so nas na cesti presenetile že kar malo večje deževne kaplje. Tolikšne so bile, da so morali svoje delo opraviti tudi brisalci vetrobranskega stekla. K sreči so legli k počitku nekje zahodno od Jesenic. A oblaki so ostali. V plasteh so nas prekrivali cel dan, a baza je bila tako visoko, da so nam gorski bogovi lahko od prvega pa vse do zadnjega koraka hvalisavo razkazovali svoje kamnite sobane.

Opravili smo res kraljevsko turo. 8 ur hoje, od tega pol v vzponu (in – logično – pol v sestopu), smo preživeli sami, samcati. Prvo človeško dušo smo srečali šele na parkirišču v Srednjem vrhu, nekaj gamsjih pa že med vzponom po strmih pobočjih že večkrat omenjene gore. Srečali smo še nekaj žvrgolečih pernatih spremljevalcev, od visoke divjadi, pa je ostal le ogromen in že dodobra obglodan rog. Smo ga pustili lisicam, … naj si brusijo zobe.

Sestopili nismo po stezi čez Mojstrovico, Tišlarico in po dolini Železnice. Za to nismo imeli volje. Sestop smo si skrajšali s strmim spustom čez planino Bašca, na dnu katere smo ujeli uhojeno stezo, ki nas je udobno pripeljala naravnost v sloviti Srednji vrh. Asfalta nismo bili nič kaj veseli, zato smo pot ubrali po stezi ob potoku Jerman. Razgibane in tehnično dokaj delikatne steze se bomo spominjali po srečanju »iz oči v oči« s slapom Jerman. Ob lepšem vremenu bi lahko navijali za plezalce v eni izmed težjih slovenskih ferat, ki se vrtoglavo in skoraj brez ovinkov prebija skozi gladke stene Jermanovega potoka.

Pohodni del ture smo zaključili po skoraj točno osmih urah na avtobusni postaji v Gozd Martuljku. Celotno turo pa nekaj minut kasneje v Belci. Z avtobusom gre hitreje … sploh, če prideš na postajo le 5 minut pred njim. Je treba imeti kdaj srečo. Ali pa naklonjenost bogov.

 

Zapisal in fotografiral Matej Ogorevc.

Celoten fotografski izbor, h kateremu je prispevalo več udeležencev ture, pa najdete tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja