Skoči na vsebino

S pohoda po Veliki planini

Toplo in sončno poletno vreme je idealno za odkrivanje lepot Velike planine. Žal pa je vremenska napoved prejšnjih dni bila neprijazna za načrtovanje tovrstnih dogodkov, tako smo se šele na predvečer zadnjega dne odločili, da pohod v soboto, 16. julija 2022, vseeno bo. In bilo je sončno in vroče.
 
Gostili smo planince Planinskega društva Paloma Sladki vrh. Za njimi je bila dolga vožnja, pa so kljub temu veselo in urno stopili z nami po poti čez Sončno gričo na Gojško planino. Ob tem smo pregledali stanje na novo urejene planinske poti, saj smo imeli v skupini tudi dva markacista. Pozornost smo namenili zbiranju in hranjenju vode na planini, ki je svojevrsten zaklad, saj jo primanjkuje že v dolini, kaj šele na planini. 
 
Kaj kmalu smo bili že na Mali planini, se podali skozi vratca prijateljstva, se spomnili nesrečne zgodbe padlega vojaškega bombnika in se razveselili kamnite želve. Še nekaj napora in že smo zrli čez Poljanski rob na širno Ljubljansko kotlino. 
 
Ob iskanju in prepoznavanju poletnega cvetja smo mimogrede prišli v Veliki stan. Bil je čas za prvo malico pri pastirjih. Kislo mleko in žganci so nas okrepili kar za dobršen del poti naprej. V Preskarjevem muzeju smo z zanimanjem prisluhnili zgodbam o življenju pastirjev nekoč in danes na planini, nato pa smo se kar urno povzpeli na najvišji vrh Velike planine, 1.666 m visoko Gradišče. Žal so bili razgledi na planine zastrti z nizko oblačnostjo, kljub temu je bil občutek izjemen. 
 
Pot nas je vodila še mimo Zelenega roba do kraških jam. Obiskali smo Veliko in Malo Vetrnico in se prepričali, da jami zares ohranjata sneg tudi čez poletje. 
 
Vrnili smo se mimo pastirskega Parlamenta, pokukali v notranjost kapele Marije Snežne in se čez oba Vršiča spustili do Domžalskega doma. Tam je gostovala Knjižnica pod krošnjami, malce smo poklepetali nato pa iskali primerno senco. Spust do parkirišča smo opravili po Otroški planinski poti.
 
Ure dneva so minile vse prehitro, dolga pot do doma je čakala naše goste. Verjamem, da se še kdaj srečamo, če ne na Veliki planini pa na Šentiljski poti, ki jo tudi mi radi obiščemo.
 
zapisala: Helena Kermauner, vodnica po poteh Velike planine

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Na vrh!