Skoči na vsebino

Poročilo: Pohod po Golakih

Lepa sončna nedelja, 27. marca 2022 in razpisana krožna društvena tura po brezpotju Golakov, kaj lepšega si lahko še želiš. Vreme kičasto, že prav pomladansko, snega sicer nad 1.200 m še vedno veliko, vendar sneg večinoma pomrznjen in je dokaj dobro držal našo težo.

Tokrat po dolgem času končno krenemo na turo z avtobusnim prevozom iz Domžal po AC do odcepa za Logatec, kjer skrenemo na staro  cesto proti morju. V Kalcah skrenemo levo po cesti proti Podkraju in naprej proti Colu, ki je ravno pravšnja za naš avtobus. V Colu zavijemo v smeri Otlice in se po ozki vijugasti cesti po kraškem področju pripeljemo vse do Predmeje oz. točneje do koče Edmunda Čibeja v Tihi dolini. Tu je tudi dovolj parkirnega prostora za naš avtobus.

Od tu se peš usmerimo v breg mimo vikendov do planine Korenina, kjer nadaljujemo po gozdnih poteh do jase Na Koreninah, kjer se nam odpre prvi pogled na Veliki Golak. Tu zapustimo označeno pot in sledimo gozdni poti, katera pa je večinoma že na tej višini pokrita s snegom in si spričo trdega snega in zametov nadenemo derezice. Na nekaterih delih se je sneg zaradi visokih temperatur podnevi in nizkih ponoči že spremenil v led in so nam derezice še kako prav prišle. Kmalu z gozdne poti skrenemo strmo navzgor na greben po lepo vidno uhojenem brezpotju do našega prvega 1.480 m visokega Velikega Golaka.

Z razliko od ogledne ture, danes ni niti malo sapice, vendar spričo meglic tudi pretiranih razgledov ne. Sledi strm spust na sedlo pod greben Srednjega Golaka, ki je naslednji na vrsti. Tu se nam z desne priključi tudi Slovenska planinska pot iz Vojskega. Na Srednji Golak se moramo malce povzpeti preko treh skalnih skokov, kjer si moramo pomagati tudi z rokami, vendar nič hujšega in ravno prijetno popestri našo turo.

Nadaljujemo s spustom  in ponovnim vzponom na naš zadnji vrh in tudi najvišji vrh 1.495 m visok Mali Golak. Tu si privoščimo daljši počitek in nato spust po grebenu proti Iztokovi koči pod Golaki. Spust z grebena proti koči, spričo poledenelega dela ponovno zahteva opremljanje z derezicami, saj bi bila strmina brez njih prenevarna. Kmalu dosežemo kočo, kjer nas že pričakujejo z izvrstno malico, ki nam izjemno tekne.

Naredimo daljši postanek in se celo prepustimo toplim pomladanskim žarkom. Ker ura nevzdržno hiti naprej, se odpravimo po gozdni cesti nazaj proti dolini. Nekaj metrov pred izhodiščem Tiha Dolina, skrenemo še desno na ogled zadnje inženirske umetnije pred smrtjo leta 1958, 35 metrsko skakalnico mojstra Stanka Bloudka. To je bil njegov zadnji inženirski projekt, saj je novembra 1959 leta preminil in zaradi skopih zim ni uspel videti prvih skokov na tej skakalnici, ki so bili premierno izvedeni šele leta 1963.

S povratkom v Tiho Dolino, tudi zaključimo naš današnji po temperaturah skoraj pomladanski pohod po Golakih. Seveda pa ne smemo zanemariti dejstva, da v hribih nad 1.200 m, še vedno kraljuje zima, sneg in led, še posebno na zatišnih in severnih legah. Polni lepih vtisov, se odpravimo domov.

Fotografije v ALBUMU.

zapisal: Matjaž Škulj
foto: udeleženci ture 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Na vrh!