Pa smo šli… Na Sleme

21.11.2021 Vrtaški vrh in Vrtaško Sleme
V nedeljo zjutraj, še v temi se nas zbere pisana druščina ljubiteljev gora, katere nas v pozni jeseni v višave zvabi obetavna vremenska napoved in pa želja po lepih razgledih in uživanju na sončku. Odpeljemo se proti Gorenjski, mimo Kranja, Lesc in Jesenic, kjer zapustimo AC in nadaljujemo do Dovja, kjer skrenemo levo v Mojstrano. Ker je tura grebenska in razpotegnjena, pustimo naša vozila na koncu Mojstrane, enega pa dobra 2 km višje od Slapu Peričnik, kjer bomo tudi sestopili. Skratka komaj dobro se je naredil dan, mi pa smo že zagrizli v strm breg Brinčevega Rovta in Pogorišča. Strmina do Vrtaške planine le redko popusti, zato v tem delu ni za hiteti. Kmalu dosežemo prelepo Vrtaško planino, ki je v poletnih mesecih živa, saj se na njej pase okoli 40 glav živine. Odpre se tudi prelep pogled na vse tri grebene nad dolino Vrat, Kota in Krme vse do očaka Triglava. Danes so bili razgledi še posebej neverjetni. Tudi temperatura ni bila nič kaj zimska in smo se bolj “korajžni” vzpenjali v kratkih rokavih. Še veter se nas je usmili in ga ni bilo na spregled. Po brezpotju nadaljujem na 1.898 m visok Vrtaški vrh. Tu se ne zadržujemo predolgo in se hitro spustimo na sedlo in 1.820 m visoko pašno planino Njivice. Nadaljujemo v smeri Votlega slemena oz. sedla prednjim in kmalu naletimo na prve snežne zaplate. Zaradi varnosti in boljšega oprijema se opremimo z derezicami, za tiste čisto prave dereze pa je bilo preprosto premalo snega. Nekaj pazljivosti je narekovalo le prečenje grebena tik pod vrhom, med tem ko vrh pa je spričo visokih temperatur in temperaturne inverzije zadnjih dni, skoraj v celoti kopen. Presenetil nas je le množičen “napad” Štajerske ekipe na ta isti 2.077 m visoki vrh Vrtaško Sleme. Z enim stavkom in veliko lepšo predstavitvijo skozi fotografije, je dejstvo da je bil “razgled za bogove”. No ja tudi mi smo danes bili tisti majhni bogovi ki uživajo v “nebesih” in razgledi tam v daljavo do Visokih Tur, kjer domujeta Grossglockner, in Hochalmspitze na vzhodu in Zirbitzkogel, ter Koralpe na vzhodu. Doma pa se je videlo od Pohorja na vzhodu, preko KSA in Karavank do zahoda, ter severnega dela Julijcev z okolico Triglava, ter celo Trdinov vrh, Kum in Snežnik na jugu. Kmalu zapustimo vrh, saj ura neusmiljeno teče in dan je že izjemno kratek, nismo pa želeli da nas pri sestopu ujame noč. Z vrha se vrnemo na pl. Njivice in se z nje usmerimo desno proti zatrepu doline vrat po neoznačeni lovski stezici, kateri je potrebno pazljivo slediti, saj se mestoma popolnoma zgubi in jo je potrebno poiskati. Nadaljujemo spust do vznožja stene med Slemenom in Vrha nad Mužiči do suhe struge in plazišča Malega in Velikega Črlovca. Na nekaterih delih so plazovi in voda odnesli stezico ali pa so jo preprosto zasuli, zato je potrebna na teh delih velika pazljivost da ne pride do zdrsa. Pod Kukovo Špico skrenemo levo in se po grebenu Črlovca spustimo dobrih 600 višinskih metrov do ceste, kjer nas čaka naš pločevinko, ki nas v poznem popoldnevu v zadnjih sončnih žarkih, odpelje domov, kjer zaključimo izjemno pohodniško turo in dan v dobri družbi, z veliko veselja, še več smeha, ter lepimi spomini na današnji dan. 

Povezava do foto galerije: galerija1, galerija2,

Zapisal: Matjaž Škulj
Foro: udeleženci ture

1 komentar na “Pa smo šli… Na Sleme”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja