Tura po grebenu Brezniških peči: fajn je b’lo!

V drugo je le šlo. Naše pohajanje po grebenu Brezniških peči je spomladi namreč odneslo deževje, ni pa dosti manjkalo, da bi bilo tudi tokrat tako. Še v torek je namreč napoved kazala na pomladanski scenarij, a k sreči torkova lastovka ni prinesla pomladi.

Z akademsko zamudo smo se odpeljali iz Domžal vse do jezera v Završnici. Pred hojo sem udeležence točneje seznanil s potekom izleta, nekaj besed pa namenil tudi nastanku akumulacijskega jezera. Po približno pol ure hoje smo zgodbo nadaljevali ob znameniti »kapelici« na nasprotni strani grebena. Iz (avto)ceste umetelno zgrajen in opleskan objekt res zgleda kot nekakšen sakralni objekt, na mestu pa smo le ugotovili, da gre za nepričakovano lepo grajen vodohram in prelom cevovoda ene naših najstarejših hidroelektrarn – HE Moste. V že omenjeni pol uri smo naleteli še na ostanke položajev nekdanje Rupnikove linije. Ti so strateško nadzirali takratni »obmejni kot« med Kraljevino SHS/Jugoslavijo, Kraljevino Italijo in Republiko Avstrijo.

Začetnemu tehnično-zgodovinskem delu je končno sledil gorniški. Ta nam je postregel z raznoterimi  lepotami Brezniških peči. Prepričal nas je z marsičem: pogledom na vsa tri slovenske gorovja (Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe (prehojen greben je skrajni začetek slednjih), oblačnim razgledom na Zgornjesavsko dolino, jesensko obarvanim gozdom, izrazito mejo med toploljubnim gozdom na južni in sencevzdržnim rastlinjem na severni strani. Manjkalo ni niti nekaj mastnega skalovja, katerega bi v suhem komaj opazili, v od megle spolzki skali pa je bilo potrebno posvetiti kar nekaj pozornosti varnemu in zanesljivemu koraku. Za lažjo in varnejšo prestopanje zoprno splozke nekajmetrske plate smo uporabili celo vodniški konopec. Za kolikor toliko toplo malico na vrhu Smokuškega vrha pa prav vsa oblačila, ki smo jih imeli s seboj. Oblačno vreme in zoprni vetrič, je tisto malo toplote, ki smo jo premogli, hitro odpihnilo. Je je bilo dovolj komaj za zasluženo malico. Dokaz za to je tudi skupinska slika, nastala nekaj metrov pod vrhom. Zaradi mraza smo na vrhu pozabili tudi na njo.

Sestopili smo po neoznačenih gozdnih stezah in vlakah vse do ceste na dnu doline Završnice. Ujeti v ozko dolinico med Kamniško-Savinjskimi Alpami in Karavankami smo si precej duhamorno premagovanje makadamske ceste popestrili z občudovanjem potoka Završnica, zanimivih ostenj pa tudi tehničnih zanimivosti. Tudi klepetali smo precej. Prav zaradi vsega naštetega je bil časovni občutek sestopanja precej krajši in prijetnejši kot sicer. Pa še precej pred načrtovano uro smo si pri avtomobilih sezuli gojzarje, se še pozdravili in odpeljali vsak svojemu domačemu ognjišču naproti.

 

Celotno fotografsko gradivo je zbrano v tem spletnem albumu.

Zapisal Matej Ogorevc

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja