Poročilo: pohod na Veliko planino

2 komentarja
Poročilo: pohod na Veliko planino

Na Veliko planino po planinskih poteh!

Sobota, 19. septembra 2020, meddruštveni izlet za društva vključena v Kamnobistriško območje. Dogodek je potekal v sklopu Dneva planincev, ki je v 2020 prestavljen z junija na september ter je potekal v razpršeni obliki.

Udeležba na našem pohodu ni bila ravno najbolj množična. Širjenje virusa nam je odneslo avtobus in s tem kar nekaj potencialnih udeležencev, nekaj ostalih pa še razne trgatve sredi meseca septembra. A pohod je bil dolg in naporen, pravzaprav tudi manjše število ni vedno tako slabo.

Na izhodišče smo se tako podali z lastnimi avtomobili, začeli smo povsem spodaj, na parkirišču pri Calcitu v Stahovici. Dolga je pot do gor, še daljša nato za dol!

A ker smo prišli točno s tem namenom, smo se zagnali v prvo asfaltno serpentino kar s preveč žara. Če bi tako nadaljevali, bi nas hitro pob(i)ralo, k sreči smo bili takoj zaustavljeni – na stojnicah dobrodelnega pohoda na Sv. Primoža. Seveda smo bili takoj pripravljeni sodelovati! Pa še nove majice so nam prišle nadvse prav! Na žalost smo bili prezgodnji za kak priboljšek, zavedali pa smo se tudi, da dobrote ne bodo dočakale naše vrnitve. Šmrc… A v akciji smo sodelovali, to pa je tudi najbolj pomembno!

Potem smo malce zmanjšali tempo, jutranji hlad smo hitro pregnali in se mimo Sv. Primoža zagnali po Apneni dolini. Pot je mestoma kar strma in naporna, ob nenehnem klepetanju smo imeli nekaj manjših počitkov, večji počitek se nam je nasmehnil šele pri Mickini bajti. Tam smo se lahko posedli in se okrepčali.

Čez Pasjo peč je šlo brez težav, na Malo planino pa smo se zagnali po Sapni stezi, kjer smo preizkušali sapo. In res – steza deluje hitro in učinkovito, mimogrede si ob sapo! Ob robu planine se vzpenjamo navzgor in se oglasimo pri velikoplaninskem izviru – Curli, ki je na novo zagrajena. Že nekaj časa pohodnik ne more več do vode, zdaj pa mu ostane le še mala vzpetina s super razgledom.

Nato pobaramo Želvo, kako se kaj ima in smo že izgubljeni v razgledih na Kamniške alpe! Tudi krav je na planini še kar nekaj, čeprav so jih že veliko odpeljali, večina pa naj bi zapustila Planino ravno ta vikend. Niso nas motile, mi pa njih tudi ne, le kako fotogenično smo pa le morali malo fotografsko “nadlegovati”. Razgledi so se odpirali, mi pa nadaljevali proti Velikem stanu mimo Vovkove jame navzgor do stana Gradiškovih. Tam so imeli še odprto, s čimer smo sprali s sebe vsaj malo vročine. Hrane že kak teden ni več na voljo.

Naslednja točka je bilo Gradišče, najprej prvi – uraden – vrh, nato pa še drugi, skoraj enako visok vrh, kjer so že skoraj postavili rožo vrhov. Z Gradišča so prekrasni razgledi na vse vrhove, pravzaprav bi lahko tam sedeli ure in ure. A se je bilo treba premakniti naprej, po mali potki skozi ruševje do Zelenega roba, ki smo ga tokrat izpustili, saj so ga zavzele krave, in naprej do Sladkega kota. Sladkorne zadeve v hribih tudi pašejo!


Sledil je spust v Veliko Vetrnico, na žalost september ni najbolj primeren za opazovanje temperaturnega obrata, rožic ni več veliko. Malo, a globljo, Vetrnico smo izpustili, preveč nas je bilo, stopnice pa mastne. Mimo klopce ljubezni, s katere smo brezkompromisno pregnali dva zaljubljenca, da smo se lahko slikali, smo se spustili direktno do Preskarjevega muzeja. Ker je muzej v septembru zaprt – le zakaj? – je vsak povedal, kar je o Planini vedel sam. O, se je kar nabralo zanimivosti!

Obisk kapelice Marije Snežne je seveda obvezen, nato pa smo jo ucvrli kar počez čez več ali manj skrite prehode na Vršiče nad Domžalskim domom. Zadnji vzpon je bil kar strm in spet nam je malo pognal kri po žilah. Ravno prav za dober počitek in malico pri Domžalskem domu. Tam je bilo sicer ogromno ljudi, a smo bili vseeno postreženi v prav dostojnem času.

Vzeli smo si kar nekaj časa, pred nami je bil še dolg spust, ki ga nismo smeli podcenjevati. Dobro je biti spočit.

Spustili smo se mimo Jarškega doma, prehajali svetove, sklepali prijateljstva in se ob spominski plošči bombnika spominjali tragičnih dogodkov druge svetovne vojne.  Pri Žagarjevi bajti smo pomahali Planini in se spustili po markirani poti do Planine Kisovec, nato pa – da ne bi hodili po isti poti kot navzgor – Pasjo peč prehodili še po zgornji poti. Sledil je dolg spust, kjer nas je rešila okrepčevalnica pri Sv. Primožu, a znamenja nad Sv. Petrom nismo izpustili, o, ne! Klobas in dobrot seveda ni bilo več, točno tako, kot smo pričakovali. To pa nam to ni vzelo veselja, da se ne bi kar nekam dolgo martinčkali v popoldanskem soncu, preden smo se odpravili še na zadnji spust do izhodišča.

Enajst ur se sliši veliko, a dan je bil lep, prekrasen in prav nič se nam ni mudilo v dolino. Nekateri bolj, drugi manj utrujeni, a vsi zadovoljni! Dobro izkoriščen dan preživet med gorskimi lepotami vedno dodobra napolni baterije!

Se vidimo spet!

Slike pa v ALBUMu!

 

 

 

 

  1. Matjaž Škulj pravi:

    Bravo, pridni smo bili !

  2. Anica Markotic pravi:

    Ne samo pridni, tudi veliko novega smo izvedeli o Veliki planini, pa se luštno je bilo.

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja