Suhi čez nevihtne pasti poletnega mladinskega pohodnega tabora

Nekoliko pozno pišem poročilo. Mi niti ni treba priznati, to prizna že pogled na koledar. Bi si pa mislil, da bi v skoraj mesecu dni, odkar smo se vrnili, že pozabil kakšno podrobnost. V štirih dneh jih je bilo res precej, a vse do zadnje nepozabljive. Kot je nepozabljivo dejstvo, da smo na planinskih poteh res uživali, če tudi so bili nahrbtniki težki in četudi so grozeče popoldanske nevihte velevale hitrejšo hojo ali pa manj zanimivih postankov. Pa jih je res primanjkovalo? 6. julij: Pripravljam razpis. Ne vem, kam bi šli. Rešitev? Bodo udeleženci sami povedali, kam bi šli. Zakaj pa ne? Naj malo razmišljajo do sestanka. 7. avgust: Nekaj se nas zbere v društveni sobici. Štiri punce, Jernej in jaz. No, Lili tudi, le da se oglaša iz telefona, saj počitnikuje na morju. Še dobro, da nas je korona strenirala v takem načinu komuniciranja. Vprašam punce, kam bi šle. Vse tiho. Vprašam ponovno. Še kar tiho. Potem gremo pa na Krn. Lepo je v tistih koncih, pa bolj malo zajl. Punce niso nič kaj vajene hoje in plezanja po (zelo) zahtevnih planinskih poteh, še manj s težkim nahrbtnikom na plečih, zato se odločim, da se tehnično zahtevnim odsekom raje ognimo. Se pa ne bomo luknjam, spomenikom in ostalim stvarnim in nestvarnim pričevalcev ere, ki je tem koncem vladala med 20. in 40. desetletjem prejšnjega stoletja. Uro in pol tako modrujemo kaj potrebujemo s seboj – nahrbtnik in gojzarje, seveda. Pa malico, pijačo, topla in rezervna oblačila in takšna, ki ščitijo pred dežjem. Pa zobno ščetko, sončna očala in kremo, wc papir, prvo pomoč in še kaj. Na kakšni poti? Takšni: Soča-Pl. Za skalo-Koča pod Bogatinom-Vratca-Krnsko jezero-Krn-Batognica in Vrh nad Peski-Jezero v Lužnici-Planina Kuhinja-Mrzli vrh-Tolmin. 12. avgust: Nahrbtnik je poln čez rob in še malo več. A večjo težavo imam z vremensko napovedjo. V skladu s topoletnimi vremenskimi razmerami, nas bo, kot napovedujejo vremenske napovedi, vsak dan lovila vsaj ploha, če že ne nevihta. Pozno zvečer se le odločim, da zaradi navedenega, trentarsko izhodišče zamenjam za bohinjskega. Če je bilo dobro za avstro-ogrske pobe, bo dobro tudi za nas. Pot si bomo tako skrajšali za tretjino, pa tudi začeli bomo debelo uro in pol prej. 13. avgust: Ob četrt na šest že stojim na domžalski železniški postaji. Čez četrt ure se mi pridruži še peterica deklet in še 15 minut kasneje že sedimo na vlaku. Sprva na tistemu proti Ljubljani, nato na Gorenjcu in naposled še na Bohinjcu. V Bohinjski Bistrici presedemo na avtobus, ki nas pripelje na prvi cilj – ki je pravzaprav start. Ukanc. Obujemo gojzarje in mahnemo proti Savici. Starejša trojica (Neža, Katarina in sam), si tam privoščimo opojni kavni napitek, mlajši del šesterice (Leia, Ana in Lili) pa nič. So pa zato vse dobile poduk o medvojnem bohinjskem obdobju – o ozkotirni železnici, mulatjeri na Komno, sistemu žičnic in še kaj. Zgodbe se povedo, kava spije. Ne ostane nam drugega, kot da stopimo na pot. Leii se težak nahrbtnik hitro upre, zato ji ga ostali nekoliko spraznimo. Potem gre tudi njej bolje od nog. Pomalicamo pri bremzi. Ne moremo mimo Jame ob poti na Komno, ne da bi poiskali njen konec. Še nekaj ovinkov ali trije ducati minut in že sedimo pred Kočo pod Bogatinom. Pomalicamo, nakar nas ploha prepodi v notranjost. Iz firbca preverim radarsko sliko padavin in ugotovim, da se je menjava izhodišča obrestovala. Na soški strani bi nas dobro opralo. Popoldne preživljamo malo skupaj, malo vsak po svoje. Večer pa ob večerji, analiza dneva in pripravi na novega. Pa še ura druženja in trden spanec. 14. avgust: prijazna ekipa oskrbnic nam že ob 6. uri pripravi okusen zajtrk. In čez slabo začnemo s stopanjem proti Vratcem oz. Bogatinskemu sedlu. Mulatjera, katero so za potrebe oskrbovanja Soških bojišč zgradili Avstro-Ogrski vojaki, nas brez večjih vzponov in naporov pripelje na sedlo. Ob njej smo si tu in tam ogledali še kako zanimivo cvetlico (z dvema biologinjama je to mačji kašelj) ali nemi ostanek vojnega dogajanja. Na sedlu si odpočijemo ob ostankih obmejne stražarnice, na bližnjih vzpetinah pa opazujemo gamse in še vedno vidne mejnike t.i. Rapalske meje, ki je ta del ozemlja delila med obema svetovnima vojnama. Po počitku in zgodovinskonaravoslovnih zgodbicah se spustimo v dolinico Za Lepočami, kjer raziščemo impresivne ostanke vojaškega tabora. A vremenska napoved nas neusmiljeno preganja – če želimo doseči Gomiščkovo zavetišče na Krnu suhi, se moramo podvizati. Zavijemo proti Krnskemu jezeru, tam pa proti Krnski škrbini. Na veliki travnati izravnavi se spomnimo Jernejevih besed, da je pred kratkim tam nekje polnil čutaro. Iščemo korito, ki je označeno na zemljevidu, a ga ne najdemo. K sreči zaslišimo vodni šum. Sledimo mu, dokler v gruščnati grapici, nedaleč od poti, ne najdemo studenca. Hladni požirki že dolgo niso tako prijali kot zdaj. Napolnimo tudi čutare, kajti voda v kočah je draga kot žafran. Kmalu odrinemo. S potnim čelom in mokrimi hrbti meljemo beli šodr. Počasi in meter za metrom napredujemo proti Krnski škrbini. Po nekem času jo le dosežemo. Obstanemo v megli. Že dobršen del poti smo spremljali nabiranje oblakov na vrhovih v okolici Krna. Prav nič se ne obotavljamo – hitro stopimo proti zavetišču. Dosežemo ga v dvajsetih minutah ali točneje minuto pred prvimi deževnimi kapljami. Kjer je ena, je tudi druga. In še tretja in še premnogo ostalih. Spremlja jih tudi grom in strele. To pa je tajming, se smejimo. V taki nevihti, v kateri oskrbnice hitijo z izklapljanjem elektrike, res ne bi želeli biti zunaj. Čas si krajšamo s kartanjem in drugimi družabnimi igrami. Pa s klepetom, starejša polovica tudi ob skodelici kave. Večer je skoraj copy-paste prejšnjemu. Analiza, priprava na turo, druženje in sladek spanec. 15. avgust: Katarina in Neža ga začneta z občudovanjem sončnega vzhoda na Krnu, ki ga ne doživita. Plast oblakov jima prepreči pogled na Heliosov pohod nad nov dan. Ostali vztrajamo pod rjuhami. Ponavljamo jutranjo rutino. Zajtrk, pospravljanje, zadnje priprave nahrbtnika. Začnemo s kratkim sestopom do orla, ki je krasil prvotno podobo Gomiščkovega zavetišča. Bolje rečeno spomenika Albertu Piccu, poveljniku zavojevalcev Krna med Soškimi boji, o katerem sem zbranim pripovedoval že prejšnje popoldne. Potem pa nazaj mimo Gomiščka in naprej na Krn. Občudujemo razgled, s svojo prisotnostjo pa nas počasti tudi beloglavi jastreb. Z ogromnim razponom kril, močnim žvotom in nepredstavljivo lahkotnostjo kraljuje nebu nad Krnom. Kot se za njegovo visočanstvo spodobi, se nam prikaže le za kratek čas, nakar tiho, kakor je prijadral, odjadra usodi naproti. Mi pa tudi. Le da hodimo. Najprej gremo v Batognjico. Nisem se zmotil – v, no pa tudi na. Ne moremo se upreti miku kavern, ki so jih ali avstrijski ali italijanski vojaki vdolbli v apnenčasta pobočja. Notri, ven, skozi, kdaj tudi čez. A ne predolgo – dolgočasno ponavljajoča vremenska napoved ne pusti, da bi se brezskrbno predali raziskovanju. Sestopimo do Praga/Batognjiškega sedla, kjer za dobro uro odložimo nahrbtnike. V tej uri se poklonimo avstrijskim vojakom pred spomenikom na Peskih, na Vrhu nad Peski pa naletimo na šolski primer planinske lahkomiselnosti. Trojica fantov se je od Praga odpravila na Peske. Le da malo bolj direktno, po jugozahodnem razu, krušljivem ko sam hudič, izpostavljen prav tako. Tretji, z najmanj poguma v hlačah, ali pa morda z največ soli v glavi, raje preči v levo po neskončnem melišču. No, nazaj na prvi par. Pravita, da so pač sledili neki stezi in ko je je zmanjkalo so šli kar naprej. Da je bilo strašno kot še nikoli. Vseeno na vrhu vprašata kam in kako. Da bi radi prišli do Krnskega jezera po drugi poti. Vzamemo iz nahrbtnika zemljevid in razložimo. Oni ga seveda nimajo. Poslovimo se in se odpravimo vsak po svoji poti. Nekje nižje se trojica ponovno snide, to še vidimo. Očitno jim je uspelo priti tudi v dolino – portal SPIN o kakšnih reševalnih ekspedicijah tega dne na tem koncu ni poročal. Sestopimo do nahrbtnikov, naredimo nekaj požirkov in nadaljujemo proti Lužnici. Lepa je ta dolina, še lepše je manjše jezero na njenem drugem koncu, ki nam ponudi mirno okolje za počitek. Nadaljujemo s sestopom proti Planini Kuhinja. Sprva v oblaku, nato tik pod njegovo temno bazo in na koncu čez sončne travnike. Kljub razburljivim oblačnim razmeram, se nam pot vleče kot ponedeljek. Prestavimo se raje v kočo. Do nje prispemo v soncu in tako ostane vse do večera. Vmes pa spremljamo ploho na levi, ploho na desni. Ni kaj – bo že držal rek, da je vreme takšno, kakršnega si ljudje zaslužimo. 16. avgust: Bujenje, zajtrk, pakiranje nahrbtnikov, zahvala oskrbniški ekipi za gostoljubje in odhod cilju naproti – Tolminu. Sam hitro skrenem s poti. V bližnji sirarni si priskrbim hlebec sira in na kratko pokramljam s planšarjem. Nato odbrzim za dekleti. Kmalu jih ulovim in skupaj v uri in pol dosežemo planino Sleme. Vreme je res lepo in prvi dan nas ne lovijo dežne kaplje. Zato pa mi lovimo avtobus. Pa vendar si vzamemo čas za ogled Madžarske kapelice pod Mrzlim vrhom in za najdaljšo malico tega pohodnega tabora na ravnokar omenjeni gori. Poizkusimo sir. Dobro kupčijo sem sklenil. Odličen je, zato odrežem še nekaj rezin za vse nas. Ko izginejo v trebuščke, naredimo še nekaj fotografij in pričnemo s sestopom. V naslednji poluri se nam svet postavi pokonci. Kot za kazen, ker zapuščamo prelep gorski svet, je pot mastna in blatna in kar nekaj pozornosti je potrebne, da ohranimo zadnje plati čiste. Končno tudi strmina nekoliko popusti in tegobe mastne poti zamenja potno čelo. Bližje kot smo dolini, bolj soparno in vroče postaja. Sestop se spet vleče, Soča pa vleče na svoje bregove. A se jim moramo zavoljo prevoza upirati. K sreči se nam ni potrebno upreti sladoledu. Ob pomoči Tripadviserja poiščemo najboljšega v Tolminu, ki izgine, še predenj razdelimo prve karte. Z njimi si krajšamo uro čakanja na bus. Pa tudi s pogovorom o opravljeni poletni planinski avanturi. Smo si precej enotni, da je prvovrstna in nadvse prijetna. Prestavimo se na avtobusno postajo, od koder se zapeljemo do Mosta na Soči. Tam si na polnem vlaku komaj najdemo prazen sedež. S prestopom na Jesenicah dobimo tudi več prostora. Tako hitro prispemo v Ljubljano, kjer še zadnjič prestopimo. Tokrat na bus do Domžal, kamor prispemo v večernih urah tako zašpilimo planinsko klobaso.  

Zapisal in fotografiral Matej Ogorevc

Fotografski del zgodbe najdete na Facebook profilu Mladinskega odseka PD Domžale