Družinski gorniški tabor je bil – Kratko, vendar sladko.

ni koment.
Družinski gorniški tabor je bil – Kratko, vendar sladko.

Tako bi lahko strnili Družinski gorniški tabor na Mali planini, ki smo ga uspeli izvesti v slabih dveh dneh zadnjega vikenda v avgustu. Prijavljene so bile štiri družine, dovolj, da smo tabor organizirali. Ne glede na slabo vremensko napoved, smo se odločili tabor izpeljati, le da smo ga po skupni odločitvi zaradi res slabe napovedi za nedeljo, zaključili že v soboto pred večerom. Dve družini sta bili prvič na Veliki planini, zato so tako otroci kot tudi starši z navdušenjem spoznavali vse posebnosti tega enkratnega okolja. A boljšo prostorsko predstavo smo dobili šele v soboto sredi dneva, ko se je megla (in tudi sprva zelo močan veter) umaknila. Da vremenski pogoji ne bodo vplivali na naše dobro razpoloženje, se je pokazalo že s ploho, ki nas je zajela ob prihodu na parkirišče in začetku hoje prvi dan. Za nagrado smo v soboto popoldan uživali v božanju sončnih žarkov na povratku s planine. Ne glede na to, da so bile krave naše spremljevalke, ki so nam tudi v megli sporočale svojo gospodarnost na planini, pa smo videli tudi nekatere ostale živali, ki krojijo življenje planine, pa četudi so zelo male. Osem radoživih fantov, starih med štiri in devet let, je poskrbelo, da nekoliko starejša sneguljčica ni imela ravno tihega spoznavanja planine. A vedoželjnost vseh nas je lahkotno peljala k odkrivanju planine in njenih značilnosti, ki so tudi ob otroški planinski poti. Kamnita vrata delujejo privlačno in pravljično za otroško razigranost, izvir Curle pa nas zaradi ograde ni sprejel čisto blizu, zato pa je bilo užitek se povaljati na mehki pašni travi. Predvsem otroci so v Preskarjevi bajti presenetljivo odprtih ušes in ust poslušali in predvsem veliko spraševali še več o pastirskem življenju. Ker nam veter ni omogočal, da bi uživali v prasketanju tabornega ognja, smo pa vsaj izpeljali krajši nočni pohod in vmes brez lučk izostrili čutila, čeprav z oblačnim pokrovom, ki je preprečeval poglede onkraj zemeljske oble. Kljub temu, da nas je večina že spala v planinski koči, pa je to posebno doživetje, ki je vsakič znova lepa izkušnja. Domžalski dom na Mali planini nam ni bilo zgolj zavetje, temveč smo uživali v res dobri planinski kulinariki in prijetnem bivanju. Na snidenje naslednje leto zadnji vikend avgusta  😆

Dušan Prašnikar, Vodja tabora

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja