Poročilo s pohoda po dolini Glinščice

V soboto, 26. oktobra je bila še prava tema, ko se nas je 47 pohodnikov zbralo v Domžalah. Z avtobusom smo se zapeljali iz meglene doline proti sončnemu Krasu. Pri Sežani je bil prvi postanek za kavo, nato pa smo vozili kar mimo Trsta do izhodišča v vasi Boljunec, kjer imajo lepo pripravljeno parkirišče ob kulturnem domu Franceta Prešerna. Vas leži tik pred vhodom v Krajinski park doline Glinščice (v italijanščini Val Rosandra). Glinščica je dvanajst kilometrov dolga in edina površinska reka na tem delu Krasa. Izvira blizu Klanca pri Kozini, na poti proti morju pa je izdolbla slikovito dolino. Ta je bila v rimskih časih in tudi pozneje pomembna vez med obalo ter notranjostjo dežele, danes pa je zaradi naravnih in zgodovinskih zanimivosti priljubljena izletniška točka. Naša pohodniška skupina je sledila Stezi Prijateljstva, deloma po poti Via Alpina ter Alpe-Adria Trail. Steza prijateljstva je bila leta 1981 odprta na pobudo čezmejnih prebivalcev, trasa pa poteka po starodavni poti soli, ki so jo stoletja uporabljali kranjski trgovci za povezavo s tržaškimi solinami preko Žavelj. Legenda pravi, da gre verjetno za pot, ki jo je uporabljal že Martin Krpan za tihotapljenje soli iz Istre na svoji muli. Ob poti pa srečamo še starejše ostanke štirinajst kilometrov dolgega rimskega vodovoda (akvedukta), katerega so že v prvem stoletju stari Rimljani napeljali vse do središča Trsta. Prav kmalu prispemo do majhne cerkvice Svete Marije na Pečeh. Tukaj so si nekateri že lahko oddahnili in malo počili. Del skupine pa se pogumno poda po strmi poti do vrha, kjer je razgledišče in obeležje Comicijev turn (320 m). Obeležje je posvečeno najbolj znanemu tržaškemu plezalcu, Emiliu Comici-u, ustanovitelju Državne šole plezanja v Glinščici, ki deluje še danes. Sledi strm spust in že smo v bližini slapa Supeta, ki prek kraških sten pada kar 40 metrov v majhno jezerce. Malo naprej je obmejna vasica Botač, kjer je bil včasih bolj zastražen mejni prehod, sedaj pa nas tam čaka žig in vpisna knjiga. Iz vasi Botač se po ozki gozdni stezici povzpnemo do trase nekdanje železniške proge Hrpelje-Kozina – Trst. Slabih dvajset kilometrov dolgo progo so odprli leta 1887, ukinili pa leta 1959. Trasa nekdanje železniške proge je sedaj spremenjena v kolesarsko stezo. V takem prelepem dnevu je bilo na stezi še več kolesarjev kot pohodnikov. Sledila je zaslužena malica s pogledom na morje in na drugo stran doline, kjer smo zjutraj že hodili. Po markirani Stezi prijateljstva smo se nato po gozdni poti povzpeli vse do vasi Jezero, pod katero je zidano razgledišče. Kot na dlani se nam je odprl razgled na Tržaški zaliv in razgled vse do Slavnika. Z zgornjega razgledišča smo se spustili po kozjih stezicah še do razgledišča Zabrežec, od tam pa kar navzdol vse do planinskega doma. Planinska koča Mario Premuda je ena izmed najnižje ležečih planinskih koč v Italiji – nadmorska višina koče je vsega 81 m. Med sestopom smo našli rastlino z zelo zanimivimi zelenimi plodovi. Šele kasneje smo ugotovili, da gre za makluro ali po naše divjo pomarančo. Žal ni užitna, okrasno drevo pa izvira iz Severne Amerike. Ker se od čudovitega dneva kar nismo mogli posloviti in je bilo sonce še visoko na nebu, smo se nagradili še s skokom do morja. V Ankaranu smo obiskali pokopališče školjk, se osvežili in šele nato krenili proti domu. V Domžale smo prišli ob prvem mraku. Po poti sva vodila Helena in Nejc, v vlogi pomočnika in navigatorja pa je bil še Aleš K. Nekaj fotografij je že v ALBUMU. Vabljeni, da prispevate še svoje. Helena