Poročilo: Sv. Trojica

ni koment.
Poročilo: Sv. Trojica

Zgodaj zjutraj se nas v Domžalah zbere skupina planincev, kateri se odpravimo proti Primorski. V Ljubljani poberemo še del skupine ter se odpeljemo proti Postojni in Pivki. Kot je pri meni običaj smo tudi tokrat bili “pisana” družba iz večih koncev Slovenije (Domžal, Ljubljane, Vrhnike, Gorenjske in Štajerske), le Dolenjci so tokrat malo “zaštrajkali”, primorci so nam pa za konec pripravili veliko presenečenje.

Skratka, naš avtobus počasi po urniku “pridrdra” do vasi Petelinje pred Pivko, kjer skrenemo levo in se peljemo še slabih 2 km do Slovenske vasi, kjer zapustimo naš bus in se usmerimo mimo ekomuzeja Pivških jezer proti Petelinjskemu jezeru. Tu se nam priključi še družinica s prijaznim štirinožcem ki so prišli z lastnim prevozom. Gozdna pot nas vodi mimo praznega Petelinjskega jezera, ki bi v tem času moral biti poln, vendar je suša terjala svoj davek. Po slabem kilometru pridemo do pašnika Vlačno, katerega je potrebno prečkati. Tukaj naj opozorim, da tabla pred njem ni šala in da je potrebno biti previden, saj se na njemu pase govedo ki je velikokrat izredno vedoželjno in lahko tudi agresivno, tokrat so na srečo bili na drugem koncu.

Po prečkanju pašnika ki je mimogrede tudi veliko rastišče kosmatinca, pridemo na na vojaško območje ki pa ni več v uporabi in ni velike nevarnosti da bi zašli v težave. Pot nas vodi najprej skozi smrekove in borove gozdove, ki v vršnjem delu preidejo v Sevski bukov gozd, ter počasi prisopihamo na sam vrh na katerem je spomenik, smerna tabla in prelepa obnovljena cerkev katere nastanek sega v 17. stoletje. Sveta Trojica leži na meji med Notranjsko in Primorsko, ter z nje pogled sega vse do Julijcev, Karavank, Javornikov, Čičarije, Snežnika, Učke, ter trnovske planote.

Zanimivost Svete Trojice je tudi da je poleg vseh Svetih trojic ki jih ni malo v Sloveniji, ta tista “ta prava” Krpanova, torej tista pod katero se je Martin Krpan iz vasi Zavrh odpravljal na svoje takšne in drugačne pohode (mimogrede – vasice Zavrh ni več, po pričevanju domačina pa na pobočjih pod Trojico še vedno obstajajo sledovi in ostanki te vasi).

Po okrepčilu, ogledu in fotografiranju okolice in po skupinski fotografiji se po isti poti odpravimo v dolino. Jezero se med tem časom še ni napolnilo, kosmatinci pa so se odprli in pokazali svoje prelepe rumene venčke. Pašnik smo ponovno previdno prečkali, ter se spustili do jezera. Malo pred izhodiščem nas počasi ujame rahel dež, ki pa nam ne pokvari vzdušja in veselja. Pri ekomuzeju pa nas pričaka še veliko presenečenje v obliki pogostitve naše primorske hribovske prijateljice ki praznuje okroglo obletnico. Ob dobri hrani in pijači tako počasi z vožnjo domov zaključimo prekrasno izkoriščen dan v izjemni družbi in na turi ki je potekala popolnoma po načrtih in brez kakršnih koli težav, skratka skupina ki bi si jo želel vsak vodnik na svojih pohodih, z obilo smeha, veselja, hudomušnosti in pa tudi resnih tem.

Zato izrekam zahvalo vsem udeležencem in udeleženkam za prelep dan, prav tako pa tudi Robiju za pomoč na turi, pravzaprav Robi, take bi morale biti vse ture, ko praktično kot vodnika nimava razen sledenja poti nikakršnega dela kot le sodelovanja v veselju udeležencev in fotografiranju.

foto: Matjaž Škulj, Milena, Silva in Robi

Slike pa v ALBUMu.

Matjaž Škulj, vodnik PZS

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja