Poročilo: Peru 2018

ni koment.
Poročilo: Peru 2018

Tričlanska ekipa smo se v Peru odpravili 14.6.2018 z Brnika in 15.6. navsezgodaj prispeli v bazo, Huaraz. Namestili smo se v Ezama lodging pri Emiliu in da ne bi imeli težav z višino, saj Huaraz leži na 3100 m.n.v., še isti dan odšli na prvo aklimatizacijsko turo. Takoj smo posvojili super hitri javni prevoz, kombije »kolektive«, ki so bili tudi sicer naše glavno prevozno sredstvo. Tudi sicer smo bili bolj ali manj navdušeni nad nekompliciranjem in sproščenostjo povsod in v zvezi z vsem.

Prvi aklimatizacijski cilj – jezero Willcacocha 3.750 m.n.v. smo osvojili v dobrih dveh urah. Na razgledni točki smo se orientirali, se seznanili z okoliškimi hribi, začeli z eno izmed mnogih serij fotografiranja in snemanja ter po kratkem dremanju odšli v dolino. Še kratek sprehod, nakupovanje čim bolj evropske hrane, evropska večerja, preventivni aspirin in prvo (ne prav trdno) spanje.
Drugi aklimatizacijski cilj – laguna Ahuac 4.550 m.n.v. Pred prvim 4000-tisočakom smo za kulturni predah na izhodiču za Ahuac za urico zavili še na ogled ruševin Wilcahuain.

Tretji aklimatizacijski cilj – laguna Churup 4.550 m.n.v.

Po treh dneh smo se lahko že skoraj kot doma sprehajali po mestu in stopnicah v tretje nadstropje, si s strani agencij, vodnikov ter drugih odprav, ki smo jih srečali, seznanili s pogoji in si ustvarili natančnejšo sliko, zato je bil čas za pravi 5000+.
Prvi vrh – Urus este 5.420 m.n.v. Po štirih urah pristopa po dolini do koče Refugio Ishinca 4.350 smo tam srečali še eno slovensko ekipo, s katero smo se nato tako ali drugače srečevali do konca odprave. Vzpon na vrh v Cordilleri Blanci smo začeli okoli 3. ure zjutraj v nizkih čevljih, na snežni meji cca 5000 prvič nadeli dereze in v sončnem vremenu pristopili na vrh. Slika z domžalsko zastavico.

Drugi vrh – Ishinca 5.530 m.n.v. Takoj naslednji dan smo se po krožni poti – strmo navzgor in pot po ledeniku navzdol, odpravili na drugi vrh. Srečanju z ledeniško razpoko in pomenkovanju z vodnikom domačinom in klientom je po 4,5 ure sledil »ciljni šprint« na s soncem obsijan vrh – bili smo prvi ta dan, v roku pol ure je okolico občudovala še 10-erica različnih narodnosti.

Sestopu je sledil dan počitka v toplicah. Nič topel veter in rahlo oblačnih 3100 m.n.v. v rjavi vodi »banos« sicer ni bil jacuzzi, a koristno preživet dan za regeneracijo ter načrtovanje.

Tretji vrh – Vallunaraju 5.686 m.n.v. Hišna gora, ki smo jo s terase in naše kuhinje v tretjem nadstropju Ezama lodging gledali vsak dan. Odhod ob 1 ponoči, ura dodatne hoje zaradi še zaprtega vhoda v park, srečanje z drugo slovensko odpravo na snežni meji in nato vzpon po prostranem ledeniku. Vse skupaj 1.640 višincev. Spet vrhunske fotografije, tudi za spletno stran PD in AO Domžale – tokrat s slovensko zastavo. Še slovenska himna in (pre)dolg sestop v dolino.

Četrti vrh – Yannapacha 5.460 m.n.v. S strani vodnikov in agencij se je govorilo o super pogojih, tako da odločitev za tehnično zahtevnejšo goro ni bila vprašljiva. Spakirali smo cca 17kg ruzake in na cca 4.800 m.n.v. visokem izhodišču za kamp pod Yannapacho srečali premraženega Poljaka z vodnikom in nosačema, ki je zaradi močnega vetra in opasti pod vrhom obrnil. Kljub »dobrim pogojem« nismo do 4.850 m.n.v. visokega jezera, kjer smo postavili šotor, srečali nikogar več. Izjema so seveda Slovenci, ki smo jih srečali naslednji dan na cca 5.200 in ki so pristopili z druge strani. Še slovenska himna, sestop do šotora in proti koči čez dolino.

Peti vrh – Pisco 5.752 m.n.v. Z ovinka Yannapache nas je do odcepa za Refugio Peru 4.675 m.n.v. odpeljal tovornjak, ki je prevažal nevarne snovi. Sledil je skrajno naporen vzpon do koče, ki smo jo izčrpani dosegli v temi. Kljub drugačnim načrtom smo si naslednji dan vzeli za počitek, si ogledali laguno 69 in se dogovorili za skupni vzpon s Slovenci. Najvišji vrh tokratne odprave in vreden obiska, kljub temu, da smo tokrat lovili sončne žarke in za najlepše slike čakali, da veter vsaj malo razprši oblake.
Načrtovani cilj Chopiqualki 6.345 m.n.v. bo počakal na drugo priložnost. Po naših informacijah ni vrha v tej sezoni do takrat dosegel še nihče, razlog je bil predvsem v veliki količini nepredelanega snega – pot na goro je bila prenevarna in uradno zaprta. V Peruju ni helikopterskega reševanja in že najmanjše težave so lahko usodne.

Tričlanska ekipa je naredila 12.950 m višincev, osvojila vse 5000+ kot smo si jih zastavili in se na podlagi razpoložljivih informacij pametno odločili namesto Chopiqualkija za tehnično zahtevnejšo Yanapacho. Ocenjujemo, da smo se na odpravo dobro pripravili tako glede načrtovanja tur, zdravstvene podpore in tehnične opreme (zahvala AO) – in da je bila uspešna. Iz perujskih Andov smo se vrnili zdravi in s pozitivnimi informacijami za potencialne obiskovalce Cordillere Blance.

Zapisali: Bojana, Niko in Marko, november 2018

Več na AO Domžale.

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja