Bili smo ob Bači in ob Krajcarici … ter na planinskih poteh med njima

ni koment.
Bili smo ob Bači in ob Krajcarici … ter na planinskih poteh med njima

Kje na svetu obstajajo kraji s čudovitimi razgledi, s soncem in dežjem, s svizci, kozorogi, kačami, fosili, pasuljem, smrčanjem in super družbo? To so naše Julijske Alpe, po katerih so se kar 4 dni potepali mladeniči in mladenke pohodnega tabora MO PD Domžale.

 

Petek, 10. avgust 2018

Na sončno petkovo jutro se je pričela naša dogodivščina na železniški postaji v Domžalah. Odločili smo se, da bomo na tem prečenju uporabljali le javni potniški promet in s tem poskusili manj obremenjevati okolje. Vlak nas je skupaj s kupom nahrbtnikov, psi in turisti odpeljal do Podbrda, kjer smo pričeli ogrevati naše noge. Pot nas je vodila do Koče Zorka Jelinčiča na Črnem prstu (ups, Črni prsti). Na poti smo se navduševali nad fosili, živalmi in alpsko možino. Na cilju sta nas pozdravila prijazna oskrbnika, sledilo je nekaj prostega časa ter prvi pogovor o energetski oskrbi koč in problematiki pitne vode na takšnih lokacijah. Ogledali smo si tudi sončne kolektorje pred kočo. Pogovor je minil tako hitro, kot so hitro izginile Jernejeve napolitanke (takoj!!). Kmalu je sledila večerja-pasulj, ki je poskrbel za takšne in drugačne vetrove v prihajajoči noči in dnevu. 😀

Sobota, 11. avgust 2018

Ne morem napisati, da smo se zbudili v megleno jutro, saj nekateri sploh nismo zaspali. =( Imeli smo namreč precej glasne »cimre«, ki so večini onemogočali mirno noč.  Najedli smo se zajtrka, hitro spakirali še preostale stvari in odšli proti Rodici. Pri koči smo se še poslovili od Timija, ki zaradi stare poškodbe prsta na levi nogi ni mogel nadaljevati poti. Z Jernejem sta se spustila v dolino, mi pa smo hodili proti Rodici. Na vrhu smo bili hm … petkrat? No, vsaj tolikokrat smo mislili, da smo že tik pod njem! Na čisto ta pravem vrhu smo se okrepčali z malico iz nahrbtnikov, ter se spustili proti Šiji, v nadaljevanju pa proti Konjskemu sedlu in končno Koči pod Bogatinom. Vmes nas je dvakrat ujel dež, ampak saj veste kaj pravijo – ni slabega vremena, je samo slaba oprema. Mi smo dobro opremljeni za boj proti dežju v desetih urah prišli na cilj. Nad tem dosežkom sem bila čisto navdušena! 😀 V tem času pot navadno prehodijo posamezniki – mi pa smo bili skupina starejših osnovnošolcev (in vodstvo), ki smo se vmes še ustavljali, malicali ter imeli pri tem še dež. Zadnjo uro smo se družili tudi že z Jernejem, ki se je povzpel do nas iz daljnega Ribčevega laza (Hja, to pa je bilo višincev za en dan! Bravo Jernej! 🙂 ). Na cilju nas je pričakala topla krušna peč, večerja in lastna soba. Utrujeni smo zaspali že zelo zgodaj oz. vsaj vodstvo. 😉

 

Nedelja, 12. avgust 2018

Ker je bila sobota precej naporna, smo si v nedeljo privoščili daljši spanec in kasnejši zajtrk. Sledil je ogled čistilne naprave pri koči ter nekaj razlage o zgodovini in značilnostih Komne in njene bližnje okolice. Ste vedeli, da so tam izmerili najnižjo (sicer neuradno) temperaturo v Sloveniji; kar 49,1˚C?! No, tudi mi tega nismo vedeli do nedelje. Noge so nas nato odnesle do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo si privoščili štrudl in palačinke. S sitimi želodčki, razen Uroševega, ki vedno lačen, smo si ogledali še Dvojno jezero, kjer smo na lastne oči videli, kako zaradi posledic človeške dejavnosti cveti jezero. Sledilo je prebijanje skozi trnje in koprive do Ruskega groba. Sledila je zgodbica o njegovem nastanku ter o prvi svetovni vojni v teh krajih nasploh. Med prijetnejšim povratkom h koči smo se še najedli sladkih borovnic – še sreča, da jih turisti ne »obrajtajo«, jih je bilo zato toliko več za nas! 😉 Nadaljnja pot nas je peljala mimo ostalih jezer in super velikega fosila (hvala Borut za namig) do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer smo bili nagrajeni s čudovitim razgledom, večerjo, »udomačenimi« kozorogi in svizci. Vodstvo si je ob čakanju na noč utrinkov privoščilo še zasluženo večerno pijačo, otroci pa brezskrbno druženje z novima francoskima prijateljema. Ko so nastopili utrinki … smo vsi skupaj že trdno spali. 😛

Ponedeljek, 13. avgust 2018

Končno dan, ko bomo uporabili čelade! Nekateri so se vso pot spraševali, ali smo čelade peljali samo malo na izlet. Da je bila dolga nošnja upravičena smo spoznali predvsem ob Maksovi (ups, Markovi) demonstraciji frčanja kamenja s poti.

Maksova demostracija je prišla na vrsto ob začetku sestopa z vrha Kanjavca, na katerega smo se povzpeli po okusnem zajtrku na koči. Pri spustu smo na zahtevnejšem odseku smo se počasi in ob »zajli« spustili do Koče na Doliču. Tam smo si ogledali vetrnice za pridobivanje električne energije, se najedli, nato pa odbrzeli proti dolini Zadnjici. Ker smo želeli ujeti avtobus ob 16.05, si nismo privoščili počasne hoje (pa čeprav se je vleklo kot tanko črevo). Nas je pa na poti zabaval radio Luknja, kjer je odličen radijski voditelj Jerko gostil zanimive goste, vodjo prečenja, Maksa, predstavil nam je tudi odličen reklamni repertoar ter nas zabaval z Indijankami. 😉 Ni manjkalo niti poročanje o najaktualnejših dogodkih okoli Luknje.

Na Log oz. v Trento smo prišli debelo uro pred avtobusom – logično nadaljevanje: sladoled in voda iz vaškega vodovoda. Za konec smo se povzpeli še na Vršič (z avtobusom, kakopak), se spustili v Kranjsko Goro in tam presedli na bus za Ljubljano. Končno smo se le znašli v Domžalah, kjer je nadobudno mladež pričakala gruča staršev. Utrujeni in v pričakovanju novih skupnih doživetij smo se le še poslovili in odšli domov (ali pa v Kapro).

 

Vtise ubesedila Urška Jerenec, fotografije prispevali vsi prisotni po malem.

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja