Poročilo: pohod na Veliko planino

ni koment.
Poročilo: pohod na Veliko planino

Za skupni pohod v organizaciji Zavoda za šport in rekreacijo Domžale in v izvedbi Planinskega društva Domžale je ideja zorela vsaj eno leto. Žal nam je lansko jesen vreme ponujalo samo deževne dni, zato smo pohod prestavili na letošnji junij. Da je bila to prava odločitev potrjuje poln avtobus prijavljenih pohodnikov.

Zbrali smo se zgodaj zjutraj. Nihče ni manjkal, nihče ni zamujal, skupaj smo se v sončnem jutru odpeljali do Rakovih Ravni.

Od tam pa najprej po makadamski poti do Jelševega Konfina in naprej do Gojške planine, kjer je bil prvi postanek pri lokvi oziroma kalu. Spoznali smo, kako so včasih izdelali tovrstna vodna zajetja, čez dan pa smo po planini spremljali še modernejše pristope izgradnje zbiralnikov vode.

Manjši vzpon in že smo bili čez vratca na Mali planini, brez skrbi, ki nas dajejo v dolini, skupaj z novimi prijatelji. Ob obeležju padlega bombnika smo se malce zresnili, kaj kmalu pa nas je pozdravila želva in razvedrile planjave zaščitenih cvetočih arnik.

Vzpona na Poljanski rob otroci še opazili niso, kajti razgledi so bili čudoviti. Vrhovi Planjave, Veliki stan in daleč tam doli bela Ljubljana. Ponovno so nas zaposlile rožice, tokrat smo iskali kamniško murko, pa zlato jabolko. Mimo Vovkove jame smo bili kaj hitro v pastirskem naselju, tu pa nas je že čakala pastirica v muzejski Preskarjevi bajti.

Ponovno smo se zbrali pri kapeli Marije Snežne in skupaj nadaljevali do Vetrnic. V bližini pastirskega parlamenta smo se srečali in pozdravili še s pastirjem Petrom.

Jami udornici nista razočarali. Lepo sta ohladili razgreto ozračje in otrokom ter odraslim ponudili veselje snežnega kepanja. Opazovali smo vegetacijski obrat in vrnitev v zgodnjo pomlad z visokimi jegliči na pobočju sten.

Premagovanje klinov ob pomoči vodnikov in pomočnikov je bilo uspešno, veselje in začudenje nad kraškim pojavom pa neizmerno. Od tu nas je ločil le skok do najvišjega vrha oziroma obeh vrhov na Gradišču.

Še pogled na turistično naselje, nato pa smo se spustili na zasluženo malico v Domžalski dom.

Po urici počitka je bil spust do Ravni ponovno malce adrenalinski, kajti ubrali smo drugo pot za spust. Kljub temu smo po natanko osmih urah vsi zadovoljni posedli na udobne sedeže in med vožnjo skoraj vsi zaspali.

Za večino udeležencev pohoda je bil to dan, ko so se prvič podali na Veliko planino, nihče pa ni skrival navdušenja nad doživetjem.

Več fotografij pa v ALBUMU.

 

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja