Poročilo s pohoda na Janče

1 koment.
Poročilo s pohoda na Janče

Prvi letošnji pohod se je začel res zimsko, kot se za zimski pohod spodobi.

Le večer pred načrtovanim pohodom se je zbudila zima in nas počastila s pošiljko novozapadlega snega. Seveda je bil tak obet dneva povsem nekaj drugega, kot sonce v dneh prijav. Zatorej ne gre zamerit vsakemu drugemu, ki je udeležbo na turi tik pred izvedbo raje odpovedal. Eni so se ustrašili gaženja v snegu, drugi dolge poti in tretji nevarne vožnje na izhodišče. Krenili smo namreč s pobočja Sv. Trojice, da ne bi še dodatnih višincev nabirali iz naše doline navzgor in konec dneva navzdol.  Pa so imeli vsi prav. Pohod je bil res kar naporen, vendar je lepota tega dne odtehtala vso težo sopihanja in bolečih nog konec dneva.

Tako smo se zjutraj, ko se je komajda pričelo daniti, dobili pri prijazni Nataliji na Zavrhu, se prešteli in z malce negotovosti krenili raziskovat razmere na poti. Pa je bilo snega ravno toliko, da bi brez gamaš silil v gojzarje, mrzlo ni bilo prehudo, ravno prav, da je škripalo pod nogami.

Malce smo se razgovorili in že smo bili na vrhu Murovice. Del poti sta se nam pridružila dva pohodnika, sicer znanca z vasi. Mi pa smo kar hodili po grebenu dalje in utirali prvo gaz v sveži sneg. Na Ciclju nas je obsijalo sonce in kar nismo nehali vzdihovati nad lepoto dneva. Tudi Janče, naš cilj okraj doline, so se bleščale v soncu, le megla v dolini Save nas ni prav nič mikala, vendar izbire ni bilo. Gremo dol, nazaj v megleno jutro, kjer nas čaka še en pohodnik, na srečo v topli izbi in dobri družbi.

naJance2

Od Jevnice dalje pa je šlo zares. Se bo treba dvignit in ponovno doseč tisto sonce  na vrhu hriba. Malce se nam je že vleklo, vendar je obet najboljšega jabolčnega zavitka v Domu na Jančah, vsem dal dodaten zalet in nasmeh na lica.

Sonce, prijazni ljudje, razgledi, toplota doma…. Vse samo zato, da bi lahko še malce posedeli. Ampak mi smo bili šele na polovici poti. Bo treba še nazaj, domov, tam gor na naše hribe prit.

Pa smo se spustili urno navzdol proti Lazam, našli najbolj strmo grapo, kjer se je dričalo kot za stavo. Na srečo so pohodniki upoštevali nasvete pri polnjenju nahrbtnika in so imeli s sabo pohodniške derezice. Brez teh bi si dodobra obrusili zadnjice.

Ko se je sonce skrilo za hrib, smo vedeli, da je do mraka le še malo časa in smo kar pohitrili korak. Tu je bilo potrebno nekaj logistične pomoči, da so lahko res vsi pohodniki dosegli cilj. Večerno zarjo smo doživeli ravno na mestu, kjer smo zjutraj gledali zoro. Zadovoljni, srečni in utrujeni.

In ves čas večerje smo že načrtovali naslednji pohod, ki bo 12. marca. Kam pa takrat, pa izveste v vabilu.

Več fotografij je v  Albumu pohoda.

  1. Christian Premk pravi:

    Hvala za to prelepo zimsko idilo, sicer kar precej naporna, pa se je bilo vseeno vredno potruditi.

    Lep pozdrav z zamudo, Christian.

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja