Poročilo: Alpamayo

ni koment.
Poročilo: Alpamayo

Vsi 4 člani domžalske odprave na vrhu 5.947m visokega Alpamaya

Po plezanju v domačih logih ter podvigih po nekaterih evropskih gorah, se je četverica članov domžalskega alpinističnega odseka odpravila v Južno Ameriko s ciljem splezati na 5.947m visoki Alpamayo v gorski verigi Cordillera Blanca v Peruju. Vrh res ni najvišji, velja pa snežena in ledena južna stena za eno najlepših na svetu.

Namesto uvoda…

Kratek opis destinacije štiritedenske avanture, na katero so se konec junija 2016 podali Aleš Ipavec, Jaka Hrast, Janez Kosirnik in Niko Muhič: »V alpinističnih krogih velje perujska Cordillera Blanca, Bela veriga, s svojo logistično in cenovno dostopnostjo za zelo zaželeno destinacijo. Lepi, beli in tudi nad 6000 m visoki vrhovi so iz bližnjega mesta Huaraz dostopni v največ nekaj dneh. Pomoč nosačev običajno ni potrebna, za prenos opreme do baznega tabora zadošča že osel ali dva. Peruanci govorijo špansko, v mestu znajo nekateri celo nekaj ključnih angleških besed. Izven mesta pa je španščina že redkost, potomci Inkov raje govorijo starodavni jezik Quechua.«

Slovenski hotel 200 m višje od Triglava

Četverica se je po potovanju preko Madrida in Lime po nasvetu Slovencev, ki so že plezali v teh krajih (z eno izmed odprav so se Domžalčani tudi srečali v Huarazu) namestila v tipičnem peruanskem gorskem mestecu. Številne fotografije in filmčki kažejo pravi obraz Huaraza: živahne tržnice s pestro ponudbo zelenjave in meseno ponudbo, ki še natančno kaže obliko njenega živega lastnika, pisani vzorci oblačil, tradicionalni visoki klobuki, natikači iz avtomobilskih gum, iztrošen avtopark in ceste ter neprestano hupanje, skratka za zahodni svet precej sproščeno okolje. »Glede na to, da leži Huaraz na nadmorski višini 3.100m, bi za prvo privajanje na višino lahko šteli že nošenje opreme po stopnicah v drugo nadstropje, a smo že prvi dan zbrali dovolj volje za začetek aklimatizacije in se odpravili k jezeru Wilcacocha na višini 3.700 m. Za drugi dan je bil na sporedu še treking do jezera Churup, tokrat na višini 4.470m. Malo hitrejše dihanje in počasnejše premikanje nas je na začetku še opominjalo, da spimo približno 3000m višje kot doma, a smo bili že po nekaj dneh kot doma tudi v Peruju; tudi zaradi spoznavanja lokalne kulinarike, navad in kulture prijaznih domačinov, koristna je bila tudi izmenjava izkušenj z drugimi alpinisti.«

»Internet spi«

Po telefonih in sms sporočilih z drugega konca sveta, ko je bilo tam okoli poldneva, je bilo pri nas sedem zvečer, so prihajale samo pozitivne informacije – ko so prišle, saj je oskrbnik »andi hotela« prijazno povedal, da »internet ponoči spi«. »Tretji dan smo se v hribe odpravili za več dni. Tri ure vožnje, za katere vztrajnost lahko pohvalimo tako voznike kot avtomobile, in štirih urah hoje smo prispeli do baznega tabora oz. koče na koncu doline Ischince na 4.350m nadmorske višine. Že prvo noč smo se povzpeli in osvojili istoimensko goro Ischinca na 5.530m, kjer je sledilo tudi slikanje z zastavico Občine Domžale. Ker nas je višina kar zdelala, smo si v koči vzeli dan počitka, pa še ves dan je deževalo. Počitek se nam je obrestoval tudi v obliki hitro opravljenega vzpona na bližnji Urus Este (5.490m). Peto noč v tej dolini smo preživeli na okoli 5.100 m v višinskem taboru pod šesttisočakom Tocllaraju (6.032m), vzpon nanj nam je odnesel močan veter in slabe snežne razmere.«

Še slabša cesta v še slabšem avtomobilu

Po dnevu počitka so bili fantje naslednji dan spet v akciji: »Po štirih urah res slabe ceste v še slabšem avtu in treh ure hoje smo prispeli do koče Peru na 4.650m. Tako kot koča pod Ischinko, je tudi ta oskrbovana z italijanskimi prostovoljci, zaslužek pa je namenjen odpravi lokalne revščine. Naslednji dan smo dosegli tudi 5.752m visoki vmesni cilj, vrh Pisco, ki je dobil ime po istoimenski pijači.« Oskrbnik Federico je mimo čudovitega jezera Laguna 69 prijateljsko spremil Domžalčane v dolino. Uspešnega vzpona na Pisco so se v Huarazu zadovoljni zagotovo še enkrat spomnili – tokrat so s piscom tudi nazdravili.

Alpamayo, prihajamo!

Po desetih dneh, v katerih je odprava prehodila skoraj 80km in naredila preko 7000 višinskih metrov, večinoma nad 4500m višine, in si naredila še podrobnejši plan vzpona, so sedaj andinisti začutili dobro pripravljenost na višino in prišel je čas za osrednji cilj. »Naš 5.947m visoki cilj smo prvič zagledali z vrha gore Pisco – pogled za bogove, je bila misel Aleša. Alpamayo s svojo izredno lepo južno steno velja za eno najlepših gora na svetu. Ker je vrh eden bolj odmaknjenih od civilizacije, nas cesta žal ni pripeljala tako visoko kot smo bili vajeni od prej; najprej 3 ure vožnje z avtom, ki se komaj držal skupaj, potem pa 31km hoje in 2700 višincev, skupaj tri dni “pristopa”. Najprej z osli do baznega tabora, nato do tabora na ledeniški moreni na okoli 5.000 metrih nad morjem in za tem še preko zahtevnega ledenika na višinski tabor (5.400 m) na sedlo med gorama Alpamayo in Quitaraju. Šele nato je prišel na vrsto glavni del – približno 500m strmega plezanja, na vrhu praktično navpično in seveda v ledu in snegu.«

Za vzpon je imela četverica v nahrbtnikih ter še dveh močnih torbah snežne sablje, ki so jih kupili v Huarazu in jih tam pred odhodom tudi prodali, večino druge opreme so prinesli iz Slovenije, kjer so jim na pomoč priskočili občina Domžale, Planinsko društvo Domžale ter podjetja Calcit, Unigal, Tinex diagnostika, Gornik in Actionmama. »Hvala vsem, saj bi bil vzpon brez kakovostne tehnične opreme, šotorov, gorilnikov, vrvi, lednih vijakov in še množice malenkosti vsekakor bolj tvegan če ne že nemogoč.«

3 dni čakanja na lepo vreme

Idealni prostor za dva šotora z vso opremo je fotogenično sedlo pod goro, od koder si je možno ogledati linijo vzpona – če le ni v megli ali snegu… »Že od samega začetka nas je spremljalo slabo vreme z dežjem in sneženjem ter nezanesljive vremenske napovedi. Sneženje je drugi dan na sedlu sicer ponehalo, močna megla je žal vztrajala. Zaloga plina je počasi pohajala in pojavili so se dvomi o naših možnostih za uspeh. Ob zarji se je izza roba megle pokazala najprej dolina, nato pa se je odkril še Alpamayo in odločitev ni bila težka – zjutraj gremo gor. S plinom (prepotrebnim za topljenje snega) so nam na pomoč priskočili Američani, ko so tako kot še nekateri ostali po več dneh čakanja na zjasnitev v dolini, prišli v višinski tabor. Vztrajanje je bilo nagrajeno, saj je bila noč in jutro brez vetra in oblačka (kar je poskrbelo tudi za lepe fotografije).«

Francoska direktna smer na Alpamayo

»Ob 3.uri zjutraj smo se lotili 450m dolge francoske direktne smeri, jo uigrano preplezali v hitrih štirih urah in se nato po vrveh spustili nazaj na izhodišče. Veselja je bilo veliko!« Člani AO Domžale so bili na izredno izpostavljenem, sneženem, ledenem, strmem vrhu, ki je bil kot ozka polica, s katere je vseskozi polzel sneg in kjer niso manjkale niti opasti, skupaj s še štirimi Avstrijci. Malo vriskanja, fantastičen pogled na več kot 1000m globoke prepadne doline na vse strani, le nekaj fotografij, nato pa z veliko mero pazljivosti še zahteven spust ob vrveh do šotorov. V popolnoma jasnem vremenu so se fantje še posončili in odpočili ob šotorih, nato pa »Malo zaradi doseženega cilja, pa tudi zaradi pomanjkanja plina (in motivacije), da bi šli še na Quitaraju, smo hitro sestopili v bazni tabor. Naslednji dan smo računali na pomoč oslov; ker jih nismo dobili, samo malo iz jeze, malo pa tudi zaradi izziva, odnesli vsak svoj 25kg nahrbtnik do 27 km oddaljene ceste.«

Namesto zaključka…

Kot so povedali Aleš, Jaka, Janez in Niko, je bila odprava uspešna zaradi natančnega načrtovanja, dobre fizične in psihološke pripravljenosti, odločnosti in vztrajnosti, nikakor pa ne gre zanemariti tudi ugodnih razmer na gori, saj se je vreme izboljšalo v ključnem trenutku in jih je gora spustila na svoj vrh.

Čestitke tudi z moje strani, naj bodo spodbuda za podobne podvige AO Domžale!

Bojana

FOTO:
6: Živahen in pisan utrip Huaraza
5: Utrinek z Ischinke 5.530m, enega izmed aklimatizacijskih ciljev
2: Od te gruče hiš naprej je šlo le še peš in z osli
1: Vrh Alpamaya 5.947m postreže z ozko polico in opastjo
3: Fotogenična – domžalska odprava in Alpamayjo v ozadju

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja