Sredino aprila 2015 si bomo gotovo zapomnili po lepem, prekrasnem in toplem vremenu. Kot nalašč smo tisti vikend izrabili za naš pohod po Istri, Ćićariji in za skok na Učko.
Res se je vse ujelo in iz Krtine in Domžal smo odrinili z nasmehom prelepega jutra. Nato pa je šlo le še na boljše!
Najprej smo prebudili gostilno v zaspani Sočergi, nato hitro rešili manjšo težavo z dokumenti na meji in točno po časovnici pobrali naše gostitelje iz
PD Glas Istre iz Pule, ki so nas zapeljali najprej do Brgudca.
Tu smo le uspeli narediti skupinsko sliko, preden se je prva skupina odpravila na pot preko Ćićarije.
Najprej strm, a kratek vzpon do
planinske koče na Koritih, kjer je res prekrasno in vse živo, saj je potekala velika akcija čiščenja in osveževanja znakov ter markacij.
Po kratkem počitku je sledil odhod naprej proti našemu grebenu Ćićarije. Višje od 1000m narava še ni bila povsem spomladanska, srečali smo tudi kar nekaj zaplat snega.
Skupina je bila kar velika, zato smo se pohodniki raztegnili v precej dolgo kačo, a ker so nam gostitelji tako lepo priskrbeli kar tri vodiče, ni bilo prav nobenega razloga za skrb.
Veliki Planik je s 1272m najvišji vrh Ćićarije
nas pa je čakal še lep kos poti do prelaza Poklon pod Učko, kjer je prva skupina zaključila svoj pohod. No, razen treh najhitrejših, ki so si na hitro privoščili še skok na vrh Učke!
Druga skupina se je po Brgudcu, ko nam je pomahala v slovo, odpeljala po cesti do prelaza Poklon, kjer je začela s pohodom proti vrhu Učke.
Pohod na Učko smo vzeli precej ležerno. Nikamor se nam ni mudilo, saj smo bili prepričani, da imamo časa več kot dovolj. Pri vzponu nas je močno presenetilo precej zasneženo severno pobočje Učke. Kaj nismo prišli na morje? Tukaj pa sneg. Skoraj tako, kot doma. Morje se je bleščalo v soncu, mi pa smo po dobri uri hoje že bili na vrhu. Najprej smo seveda zagledali vso vojaško radarsko infrastrukturo. Še danes ne vem ali so nam mahali v pozdrav ali nas odganjali, ker smo preveč fotografirali. Do sem pripelje tudi široka asfaltirana cesta, za katero sem bila prepričana, da je zaprta za promet. Glede na število pohodnikov, ki se do vrha pripeljejo, temu očitno ni tako.
Nato pa sledi pravi vrh s pet metrskim kamnitim razglednim stolpom, ki je po vseh virih dodan k nadmorski višini. Tako vrh Vojak ni visok samo 1.396m ampak celo 1.401m. Razgledali smo si otoke Krk, Cres, Lošinj, na severu videli naše Alpe, prav v ospredju pa Snežnik.
Žal se je takrat sonce skrilo in črn oblak se je pojavil ravno nad nami. Zato smo se kar urno obrnili in se spustili nazaj na prelaz. Največje presenečenje ni bilo ponovno sonce, ampak nekaj naših pohodnikov z prve skupine, ki so medtem že prišli iz Velikega Planika.
Obe skupini sta tako zaključili ravno v pravem vrstnem redu, da smo se lahko vsi zvrstili na malici v planinskem domu na Poklonu. Tu so nam gostitelji uredili malico, ki je po dolgih petih urah hoje prišla nadvse prav.
Še malo počitka in že je bilo treba odriniti proti domu. Vsem našim vodičem in gostiteljem, ki so za nas tako lepo skrbeli, smo se najlepše zahvalili in jih povabili na Veliko Planino konec junija!
Postanek pri Viki burgerju, zaprt predor in gneča na avtocesti pa so nam na koncu skoraj dali vetra, smo morali presneto hiteti, da nismo prekoračili voznikovih maksimalno dovoljenih 15 delovnih ur v enem dnevu!
Vsem udeležencem pohoda se najlepše zahvaljujemo in upamo, da vam je bilo prav tako lepo, kot je bilo nam! Ena velika zahvala pa gre seveda tudi PD Glas Istre in njihovim vodičem, ki so tako lepo poskrbeli, da se še danes ne iščemo po divjih gozdovih Ćićarije in Učke!
Še enkrat hvala!
Vse slike tukaj. (avtorji fotografij: Aleš in Helena, Ivan Cerar, Drago Kavka)
Nekaj slik pa v galeriji:
Žal se je takrat sonce skrilo in črn oblak se je pojavil ravno nad nami. Zato smo se kar urno obrnili in se spustili nazaj na prelaz. Največje presenečenje ni bilo ponovno sonce, ampak nekaj naših pohodnikov z prve skupine, ki so medtem že prišli iz Velikega Planika. Obe skupini sta tako zaključili ravno v pravem vrstnem redu, da smo se lahko vsi zvrstili na malici v planinskem domu na Poklonu. Tu so nam gostitelji uredili malico, ki je po dolgih petih urah hoje prišla nadvse prav.
Še malo počitka in že je bilo treba odriniti proti domu. Vsem našim vodičem in gostiteljem, ki so za nas tako lepo skrbeli, smo se najlepše zahvalili in jih povabili na Veliko Planino konec junija!
