Ledni tabor alpinističnega odseka PD Domžale v Sottogudi

ni koment.
Ledni tabor alpinističnega odseka PD Domžale v Sottogudi

Ideja je padla ob vabilu na smučanje. Je že tako, da plezalci vedno in povsod iščemo možnosti za plezanje. Smučanje sem žal zavrnila, ampak vikenda v ledu … ne, tega se pač ne more. Zahvaljujoč Anini pobudi smo se tako Urban Bolta, Matej Ogorevc, Andrej Tomše in Ana Dragar 17. in 18. februarja obešali po lednih orodjih v soteski Serrai di Sottoguda.

Četrtkov ‘trening najbolj pridnih’ ni razočaral in poleg dobršne mere treniranja je postregel s povečanjem ekspedicijske ekipe. Tako je v petek iz Domžal, preko Šiške in Vižmarj, odpeljal kombi s štirimi ambicioznimi plezalci in precej zanimivo vsebino (med lednoplezalno opremo se je znašel tudi šotor, tople spalne vreče, kuhalnik, hrana in tudi zgledna količina piva). Istega dne pozno zvečer je bilo moč sivega dirkača (Urbanov srebrno-siv transporter) že opaziti nad vasico Sottoguda, ki leži pod alpinistom tako ljubimi Dolomiti. Udeleženci tabora smo to noč temeljito testirali spalne kapacitete prej omenjenega prevoznega sredstva in se bolj ali manj naspani zbudili v relativno toplo jutro.

Meni nič, tebi nič smo po obilnem zajtrku in 3 minutnem dostopu že gledali našim ciljem v oči. Fantje so se zagnali v led in besno štepali en slap za drugim, predstavnica nežnejšega spola pa sem pridno “zihrala” in lezla za svojim soplezalcem. Nepopolnim razmeram navkljub, materiala ni zmanjkalo in do poznega popoldneva smo bodisi plezali bodisi občudovali našutane Italijane, ki so lezli tisto, kar bomo lezli mi prihodnje leto. 🙂

Večer smo preživeli ob načrtovanju naslednjega dne; to noč nam je prenočišče ponudila pobratena skupina skavtskih smučarjev. Pa še s (slastnimi) palačinkami so nas nahranili. Zbudili smo se v belo jutro, a nočni pošiljki snega navkljub, smo zlezli (skoraj) vse, kar je bilo v dotičnih razmera in dotični soteski mogoče. Ker smo precenili, da Italijanom ne bomo zaupali naših skrčenih želodcev (oz. denarnic), smo se po popoldne primerno utrujeni odpeljali martuljški Jožici naproti. Ker vselej šparamo za novo opremo, smo se izognili avtocesti in, časovno gledano, nekoliko podaljšali našo pot. Po nekaj frutabelah in postankih za wc, smo v Gozd Martuljku slovesno zaključili letošnji ledni tabor/vikend.

Splezali smo:

  • Rugiada (WI4, 20m), Urban & Ana
  • Arbre Magique (WI4-, 30m), Matej&Andrej
  • Arbre Magique – varianta (WI3+, 30m), Urban&Ana
  • Arbre Magique (WI4-, 30m), Urban&Ana
  • Arbre Magique – varianta (WI3+, 30m), Matej&Andrej
  • Moulinette (WI4+, 40m), Matej&Andrej
  • Moulinette (WI4+, 40m), Urban&Ana
  • Noname (M5 – M6?, 20m), Urban
  • Cascata della Luna (WI4, 70m), Andrej&Matej

 

Bojda blizu soteske, kjer smo bili letos, leži vsaj še ena podobna. V kolikor bodo razmere prihodnje leto ugodne (letošnje razmere v Sottogudi niso dovoljevale daljših vzponovi, zaradi česar se tudi na zgornjem seznamu znajdejo predvsem krajši slapovi), bo to idealna lokacija zimskega tabora. V večjem številu, se razume!

Na papir spravila Ana Dragar, fotografirali vsi štirje

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja