Navsezgodaj zjutraj v nedeljo nič ni kazalo na prekrasen dan. Sploh ni kazalo na kakršenkoli dan, saj je bila še črna, črna tema, tako zgodnji smo bili!
A za lepe stvari se je treba potrudit, včasih se je treba tudi malo dlje zapeljat. In smo se.
Ni nam bilo težko, obeti so bili dobri, vremenska napoved kar ok, kavo smo dobili na črpalki pa še dan se je začel delati in kar kmalu smo bili že v Avstriji. Še ne pol ure zatem pa je naš mali avtobus, krajši od 9-ih metrov, že sopihal v klanec proti Brški planini (Egger Alm). A tudi ta čas ni šel v nič, smo z veseljem oprezali za gobami.
Na planini pa že prvo sonce! In toplo, nič hladu, kot je napovedovala napoved. Opa, to pa zna biti kar v redu! Samo da so še macesni kaj orumeneli, pa ne bomo mogli nič rečt! Ampak prvi macesni so bili še vsi zeleni. Sem in tja kakšna rumena vejica, a daleč od orumenelosti, zlatosti! Kaj? Smo kak teden, dva prezgodnji?
“Mogoče pa bo višje kaj bolje!”, smo potihoma upali in se po ogrevanju po makadamu pogumno zapodili v kar presneto strm klanec. Ta niti ni kazal neke strmine, a pogovor je med udeleženci hitro ugašal, vse bolj se je slišala zadihanost, ko smo “drveli” proti obljubljenim zlatim macesnom.
In res, vreme se je izboljševalo, sonca je bilo vedno več, macesni pa so z višino dobivali vedno več rumene in oranžne barve. Vemo pa dobro, kakšni postanejo macesni ob pomoči sonca! Zlati! In se nam je počasi ustavljal korak, sopenja skoraj ni bilo več, veliko več pa je bilo vzdihovanja in poseganja po fotoaparatih.
Kar naenkrat se nam ni nikamor več mudilo. Poslikali smo na tisoče slik, a kot vedno, te ne morejo pokazati vsega, kar smo sami prinesli dol s hriba! Prikažejo lahko le nek delček lepot, le spomin na vse te prekrasne podobe.
Na vrhu pa še razgledi in to kakšni! Poludnik je res super razglednik, vrh je gol, v bližini pa nič dosti višjega od njega. Prekrasno! Na vse strani se super vidi! Le za razgled na južno stran je jeseni sonce že preveč južno, vse je temno.
A pot do doline, kaj šele do doma, je dolga, zato je bilo treba občudovanja prekiniti in se podati na pot. Mimo Poludnig Alm, kjer smo si ogledali zanimive, a povsem drugačne pastirske hiške, kot so pri nas. Spet skozi gozd do jezera Egger Alm See, ki ima zelo malo vode in ga polovica že manjka.
Nazaj do Rudija na Brški planini smo v tisti vročini pripekajočega sonca prišli že dobro žejni in lačni. Rudiju smo skoraj naredili popoln kaos, dokler nismo spoznali, da to ni kaos, le da njegovega sistema ne razumemo povsem (napis je pomagal!). Potem je bilo vse lažje in nihče ni ostal brez apfelstrudla. Kaiserschmarn je bil na žalost v tej bitki kaosa proti sistemu tokrat p(o)raženec in se je še dolgo kujal in dimil v temni kuhinji Brške planine.
Dolgo vožnjo proti domu smo prekinili z obiskom Zelencev, ki so bili – kot vedno – prekrasni. Nato pa smo se v zahajajočem se soncu končno podali proti Domžalam, kamor smo prišli že v trdi temi, dan je res že kratek.
Ob takem dnevu je presneto težko strnit vse te občutke, barve, razglede, dogodke, iterakcije, toploto, hojo, lepote, hrano, vožnjo, sonce v neko smiselno celoto. Ob povratku se cel dan zdi kot tak roller coaster (vlakec smrti je tako neprimerno ime!), kjer te pot/življenje premetava gor in dol, ti pa samo debelo gledaš, se čudiš in si želiš, da se nikoli ne neha.
Seveda smo dobili vse, po kar smo prišli, najbrž še nekaj več, a to nam tako ali tako uspe vedno, kajne?!
Naj na koncu fotografije povedo svojo zgodbo, morda jim uspe povedati več, kot tokrat uspeva meni!
Veliko več fotografij pa v ALBUMU.
