Tokratni planinski izlet nas je popeljal na Kras, v izjemno slikovito okolico
Škocjanskih jam. Naša pot je bila nekoliko spremenjena različica tradicionalnega
pohoda ob ponoru reke Reke, zato smo v enem samem dnevu doživeli zelo
raznoliko pot: od mirnih gozdnih poti, kraških vasic, zaraščenih travnikov in suhih
kamnitih zidov do divje doline reke Reke, ostankov nekdanjih mlinov in žag ter
mogočnega podzemnega sveta Škocjanskih jam.
Po avtobusni vožnji smo pohod začeli v Dolnjih Ležečah, pri stari cerkvici s kamnito
kritino iz škrl. Tam smo si najprej vzeli čas za malico, pretegnili noge po vožnji in se v
miru pripravili na pot.
Nato smo se počasi odpravili po prijetni gozdni poti proti razgledišču pri Škocjanskih
jamah. Prvi del poti je bil ravninski, senčen in zato zelo primeren za miren začetek
pohoda. Otroci so hitro ujeli pravi ritem, hoja skozi gozd pa nam je ponudila prijetno
zavetje pred soncem. Razgledišče nas je tudi tokrat nagradilo s čudovitim pogledom
na kraško pokrajino, globoke udornice in svet, ki ga je skozi tisočletja oblikovala reka
Reka. To je eden tistih razgledov, ki navdušuje tisoče obiskovalcev iz vsega sveta,
saj se pred očmi odpre pogled na prostor, kjer se površinski svet Krasa sreča z
njegovim skrivnostnim podzemljem.
Z razgledišča smo se nato nekoliko vrnili nazaj in se ob strani doline usmerili proti
vasici Betanja. Od tam se je pot najprej rahlo spustila, nato pa nas vodila čez
nekoliko zaraščene travnike, med suhimi kraškimi zidovi in naprej proti vasi Brežec
pri Divači. Ta del poti je bil lep prav zaradi svoje kraške preprostosti. Suhi zidovi niso
le naključno zloženo kamenje, ampak ena najbolj prepoznavnih značilnosti kraške
kulturne krajine. Nastajali so, ko so ljudje čistili kamnita tla, da so lahko uredili njive,
travnike in pašnike, kamen pa so skrbno zlagali v zidove brez malte. Med hojo smo
lahko opazovali, kako se narava počasi vrača med kamne, kako travniki ponekod
zaraščajo, zidovi pa kljub temu še vedno pripovedujejo zgodbo o nekdanjem življenju
v tem kamnitem svetu.
Tik pred prihodom v Brežec nas je pričakalo nekaj več sonca in tudi nekaj več
toplote. Po senčnem začetku je bil ta del že zelo poletno kraški, zato se je kratka
pavza v senci še posebej prilegla. Otroci so si odpočili, popili nekaj vode, nekaj minut
posedeli in nabrali novih moči, nato pa smo nadaljevali pot.
Od tu se je pot nadaljevala po gozdnem kolovozu, mimo lovske opazovalnice ter
pašnikov z ovcami in kravami. Večji postanek nas je čakal pri razvalinah gradu Školj.
Ta starodavni grad stoji na skalnem robu visoko nad reko Reko, v pisnih virih pa je
omenjen že v 15. stoletju. Danes so od njega ostale le razvaline, a prav te so
otrokom odprle prostor za vprašanja in domišljijo: kdo je tu nekoč živel, zakaj je bil
grad zgrajen prav nad dolino in kako drugačno je bilo življenje v teh krajih nekoč? Pri
gradu smo si vzeli čas za malico in daljši počitek.
Po postanku se je značaj poti precej spremenil. Širok kolovoz je zamenjala ožja
gozdna stezica, ki se je strmo spustila v dolino reke Reke. Ta del poti je bil za
marsikoga najlepši. Hodili smo v senci gozda, na desni strani pa nas je spremljala
reka, visoke skale in razgledi na divjo, nekoliko skrivnostno dolino. Pot je bila ravno
prav pustolovska, da je otrokom vzbudila dodatno zanimanje, hkrati pa dovolj varna,
da smo lahko uživali v okolici. Ob poti smo opazili tudi več razvalin starih mlinov in
žag, ki pričajo o času, ko je imela Reka za življenje ljudi v teh krajih zelo pomembno
gospodarsko vlogo. Danes so ti ostanki tiho skriti v zelenju, a ko se sprehajaš mimo
njih, si zlahka predstavljaš, kako drugačna in živahna je bila nekoč dolina.
Po čudovitem sprehodu ob reki nas je čakal vzpon nazaj proti Betanji in naprej proti
Škocjanu. Na tem delu poti smo si ogledali še nekaj značilnih kraških posebnosti.
Ustavili smo se pri breznu Okroglica, ki v samem središču vasi Škocjan odpira
pogled v 90 m globoko kraško brezno.
V tipičnem kraškem kalu smo doživeli čisto pravo naravoslovno opazovanje: videli
smo, kako je kača ulovila majhno žabico. Dogodek je med otroki vzbudil veliko
zanimanja, saj je bil resnično nepričakovan prikaz življenja v naravi. Ob poti smo
videli tudi s slamo krit J'kopinov skedenj, ki danes opominja na nekdanji način
življenja tu. Takšni detajli so pohodu dali še dodatno vrednost, saj otroci niso le
hodili, ampak so ves čas opazovali, spraševali, primerjali in odkrivali.
Ko smo že nekoliko utrujeni prispeli do vhoda v Škocjanske jame, so otroci hitro
dobili nov zagon. Okrepčali so se, nato pa veselo odkorakali do vhoda, kjer so nas
vodniki popeljali v UNESCO zaščiteno kraljico podzemlja. Škocjanske jame so eden
najpomembnejših kraških pojavov v Sloveniji in svetu. Reka Reka je tu ustvarila
izjemen podzemni kanjon, obisk jame pa je bil za otroke prav posebno doživetje.
Med ogledom smo dali domišljiji prosto pot, v kapniških oblikah iskali najrazličnejše
podobe in se sprehodili skozi mogočen, skoraj filmski, podzemni svet. Šumenje
vode, visoke stene, mostovi in temna prostranost podzemlja so poskrbeli, da je bila
utrujenost za nekaj časa popolnoma pozabljena.
Pohod se je zaključil z vzponom od izhoda iz jame skozi razgledno udorno dolino
nazaj proti površju. Tudi ta zadnji del je bil nekaj posebnega. Po mraku in
hladnejšem zraku podzemlja smo se počasi vračali proti dnevni svetlobi, ob tem pa
nas je še vedno spremljala reka Reka, ki je bila rdeča nit celotnega pohoda. Pot se
je vzpenjala mimo skalnih sten, zelenja, slapov in šumenja vode, zato zaključek ni bil
le navaden povratek, ampak še zadnje lepo poglavje našega kraškega doživetja.
Otroci so kljub utrujenosti vztrajali, stopnica za stopnico, ovinek za ovinkom, dokler
se nismo vrnili do turističnega centra Škocjanske jame.
Za nami je bil dolg in bogat dan, poln hoje, razgledov, vprašanj, malih odkritij in lepih
trenutkov v naravi. Pot nas je vodila skozi različne obraze Krasa: mimo stare
cerkvice, po gozdovih, med suhimi zidovi, čez travnike, do razvalin gradu, ob reki,
mimo kraških pojavov in na koncu še v veličastno podzemlje.
Ob koncu smo bili vsi prijetno utrujeni, otroci pa so se resnično izkazali. Pot so
prehodili vztrajno, pogumno in z veliko dobre volje, zato jim iskreno čestitamo. Imeli
smo se lepo in domov odnesli še en lep planinski spomin.
Poročilo in fotografije: Tjaša in Jernej Južna
