To, da je na planincah luštno biti, prav gotovo vemo planinci, ki smo od 19. do 21. 6. 2026 pohajkovali po Veliki planini. V soncu in večerni nevihti smo odkrivali obraze narave, ki se na planinah razkrivajo ob čudovitih jutrih, vročih dneh in umirjenih večerih.
Naš tabor se je začel v petek proti večeru, ko smo se dobili na planini Kisovec. Od tam smo se odpravili proti Domžalskemu domu, kjer so nas pričakali z odlično večerjo. Po njej smo pred domom pekli penice, nato pa ravno prav utrujeni po pravljici zaspali. Nekateri takoj, drugi so se malo težje uprli klepetanju o preteklem dnevu 😊.
Sobota je bil dan za celodnevno turo. Nanjo smo se po zajtrku dobro pripravili, tako kot se za prave planince tudi spodobi. Naš prvi cilj je bil najvišji vrh Velike planine, Gradišče, kjer smo si na 1666 m privoščili prvi postanek in prigrizek. Pot smo nadaljevali proti Vetrnici, kjer smo sicer upali na sneg, vendar nas je pričakal le hlad, ki smo ga bili v tem vročem dnevu tudi še kako veseli. Naši glasovi so ob prepevanju planinskih pesmi skupaj z odmevi skal ustvarili čudovite zvoke in prijetne občutke sožitja z naravo. Po glavni malici iz nahrbtnika smo se lotili nabiranja rož za planinski čaj. Mladi planinci so v nabiranju in prepoznavanju rož kot vsako leto res uživali! Nekateri so že pravi poznavalci. Zopet smo našli tudi kar nekaj zaščitenih rož – Zlato jabolko ali Kranjsko lilijo, Kamniško murko in druge. Pot nas je nato vodila do Gojške planine, od koder smo se že pošteno lačni preko Malega stanu vrnili do našega Domžalskega doma.
Prosti čas so nekateri preživeli ob branju, drugi na novem igrišču pred domom, spet tretji so klepetali po sobah. Opazovali smo tudi, kako se zbirajo oblaki in kako se pripravlja na dež. Prav poseben občutek v hribih je biti na varnem v koči, ko zunaj divja nevihta. Ker smo imeli en drugega, nas ni bilo prav nič strah. Pred večerjo smo imeli še malo šolo planinstva, kjer smo po skupinah odkrivali teoretično podlago planinstva. Hrenovk za večerjo zunaj seveda nismo pekli, so jih pa za nas spekli v domu in bile so prav tako odlične. Po pravljici je bilo drugi dan še lažje zaspati – klepetanju se namreč zaradi prijetne utrujenosti tokrat ni bilo več tako težko upreti. 🙂
Nedeljsko dopoldne je bilo namenjeno orientaciji. Po skupinah so s skupno pomočjo vsi uspešno našli vse točke na karti in tako smo se po kosilu lahko polni novih vtisov odpravili nazaj proti planini Kisovec, kjer so nas že pričakali starši.
Nina Mulej
