Tradicionalni praznični pohod na Veliko planino, tokrat v bolj pohodniški obliki in manj praznični. Brez organizirane zabave in brez darilc, a z veliko hoje in z veliko, res veliko prekrasnega vremena! No, in tudi z nekaj harmonike! Vsakič torej malce drugače!
Do Domžalskega planinskega doma na Veliki planini ne smemo priti prezgodaj in seveda tudi ne prepozno, najbolje in tudi najlepše je nekje na poti doživeti sončni zahod in priti na Planino v temi in ob luni. Zato je treba biti pri planiranju odhoda in hoje kar natančen. Seveda smo pri tem precej odvisni tudi od vremena, tokrat se je torej vse poklopilo. Družba, vreme in časovnica.
Zbrali smo se ob 13h v Domžalah, v megli seveda in se odpeljali do Calcita, kjer smo komaj dobili nekaj parkirnega prostora, kar je samo kazalo na to, koliko ljudi se na ta prekrasen dan nahaja na poteh do Velike planine. Malce nas je še lovila megla, a že po parih minutah nas je zajelo sonce, mraz pa je na hitro popustil. Inverzija je res super reč, če si seveda nekje višje!
Nikamor se nam ni mudilo, klepetali smo v soncu, bili očarani nad razgledi in si ogledovali jaslice. Teh je letos na poti na Sv. Primoža res veliko, škoda, da jih nismo šteli… Pri Primožu prvi postanek, na sončku nam je toplo, pod nami pa morje megle.
Po Pasjih strminah gre malce počasneje, a zahajajoče sonce že privablja tiste prave barve, ki v nas vzbujajo precejšnje količine oh-ov in ah-ov. Kar ne neha se, barve postajajo vedno bolj nore, megla spodaj, ravno prav snega in zadnji žarki skozi zimski gozd delujejo kot v pravljici.
Pričakujemo, da bo vedno bolj mraz, a je ravno obratno, vedno bolj toplo je! Na Mali planini že prav toplo pihlja. Še nekaj nočnih fotografij, kjer nam pomaga lunin prvi krajec in polno prekrasnih pogledov v morje megle pod nami in že smo pri Jarškem domu. Oskrbniki so nas prijazno počakali, malce poklepetamo, se zagledamo v pod meglo razsvetljeno dolino nato pa smo že pri Domžalskem domu.
Dobra hrana in sosednja vesela družba s harmoniko nam krajšata čas in kar naenkrat je tega prekrasnega dneva nepreklicno konec.
Zjutraj ne začnemo prezgodaj, ravno prav za sončni vzhod in za dober ter obilen zajtrk. Mraza ni nobenega, snega bore malo, a je ta precej zlizan in leden. Počasi se odpravimo po Planini, naredimo najbrž na stotine preveč slik, a drugače ne gre. V dolino se nam ne mudi, megla je ta dan zlezla kar precej višje, nekje do 1100m. Zakaj neki bi rinili vanjo, v mraz, v vlago?
A na žalost ne gre drugače, treba se je vrniti v dolino. Se pa pozna, da so naši koraki bolj počasni, da se nikomur ne mudi in da se vsi nekaj obotavljamo in iščemo razloge zakaj bolj počasi, zakaj se ustavljati in zakaj ne iti prehitro navzdol.
Se pa zato ustavimo pri Primožu, še poklepetamo v stari izbi in se po spodnjih poteh, tudi nad podorom, spustimo direktno na križišče v Stahovici. Jaslice smo zaradi megle pozabili štet – smo se bolj ukvarjali s tem, kako ogreti roke…
In vse to, sončni zahod, sončni vzhod, prekrasno vreme in nenazadnje dobra družba, so bili naše najlepše darilo. Kaj drugega si človek pravzaprav ne more želeti!
Srečno!
Helena in Aleš Kermauner
Slike v ALBUMu.
