Domžalsko pot spominov najraje obdelujemo v mesecih, ki imajo kratke dneve in dolge noči. Zato pohode vedno začenjamo v temi, domov pa se vračamo približno tudi tako.
Tokratni pohod, Domžale – Radomlje, je najkrajši od vseh pohodov, zato ga radi delamo okoli najkrajšega dneva. Tudi tokrat smo prišli do Križkarjevih smrekc v Radomljah pred temo!
Začeli smo v Domžalah, si privoščili zajtrk, si ogledali spomenik, ki je dolga leta nazaj stal v krožnem križišču in se v mrzlem jutru spopadali z asfaltom do Trzina. Kar naenkrat pa že v hrib pri Jabljah in že je tu gostilna Ručigaj, ki lepo skrbi za žige DPS. Morda je le še malce prezgodaj za kakšen prigrizek in pijačo, če začnemo v Domžalah.
Ob strastnem klepetu je Rašica le korak dlje, v planinskem domu se le ustavimo, preverimo ponudbo in se malo okrepčamo. Zakurjena peč je vedno dobrodošla, čeprav zunaj ni prav nič mrzlo.
S stolpa na Rašici se ne vidi nič, pravzaprav je tam gor megla le še bolj gosta. Dolg greben Rašice se potem kar malce vleče, kar uravnotežimo s še večjim klepetanjem. Tokrat ne najdemo soda, na tistem razpotju smo veliko bolj previdni, a tokrat je tudi bolj označeno, čeprav se bolj shojena (kolesarji?) pot vije direktno naprej v napačno smer, mi pa moramo zaviti v desno.
Tokrat brez orientacijskih težav torej.
Mengeška koča nam ponovno ponudi dobro zavetje, čas je tudi za kosilo. In krofe! O, krofe, kar nekaj krofov! Zato se naprej odpravimo – po krofih bolje rečeno: odkotalimo – malce težje, k sreči gre pot navzdol, mimo spomenika v Zalokah in po spet nekaj asfalta do mengeškega polja. Tokrat razgledov ni, je pa zato klepet še malo močnejši! Ne damo se!
Ob sopihanju v Homški hrib razmišljamo od kdaj je tako presneto strm in visok? Do cerkve smo že vsi upehani, dolžina prehojene poti se že pozna.
V Radomljah pa kar povprek mimo konjev, kjer nas mladi lepotec budno opazuje in nazorno kaže, da ni preveč zadovoljen z našim vmešavanjem v njegovo razgibavanje. Križkarjeve smrekce torej najdemo brez težav, na ograji Ježa pa je tudi nova tablica.
23 do 25 km, odvisno kateri GPS gledate, skoraj natančnih devet ur hoje, šest žigov, od KT 22 do KT 17. Trije v celoti izpolnjeni dnevniki!
Čeprav nas na pohodih ni veliko, s tem kažemo, da je Domžalska pot spominov še vedno živa in da Spomin še ni povsem zamrl.
Slike v ALBUMu!
Aleš Kermauner
