Kratko, a sladko. Planinski tabor PD Domžale za starejše osnovnošolce v letu 2025 je potekal tri dni v začetku avgusta na območju Storžiča. Gostovali smo v Domu pod Storžičem, ki se je izkazal za super planinski dom in odlično podporo, ki smo je bili deležni kot planinska skupina; okusna hrana, svoja soba s skupnimi, a udobnimi ležišči, predvsem pa prijaznost in ustrežljivost oskrbnika in celotnega osebja.
Vsak dan smo opravili planinsko turo. Prvi dan smo opravili z najdaljšo turo, grebenskemu prečenju Kriške gore z izhodiščem v Tržiču in koncem v Domu pod Storžičem. Na srečo je vzpon minil v prijetni gozdni senci, kasneje pa se je ravno toliko pooblačilo, da ni bilo prevroče. Na Koči na Kriški gori so nas prijazno pričakale koze, a najbolj smo se razveselili gugalnice velikanke. Najvišji vrh ta dan je bil Tolsti vrh, vmes pa smo se spočili še na planini Mala Poljana. Že prvi dan so udeleženci sprejeli enko kot igro s kartami, s katero so se vsi našli v njej. In ta igra je postala osrednja družabnost v prostem času. Poleg storževanja.
Drugi dan je bil namenjen kraljevski turi, na Storžič po zelo zahtevni planinski poti skozi Žrelo. Vsi udeleženci smo imeli že izkušnje s hojo po taki poti in ravnanjem z ustrezno opremo. Na srečo kaj dosti ostalih planincev ni bilo na poti in smo zahtevnejši del z jeklenicami lahko opravili s svojim tempom, a šlo nam je zelo dobro, tako da smo pod vrhom grebena celo ujeli skupinico pred nami. Od grebena vseeno traja do vrha še ena ura hoje. V začetnem grebenskem delu smo še vmes opazovali savsko ravan, višje pa smo bili bolj odeti v oblake. Tik pod vrhom smo se prebili še preko posebnosti okolice Storžiča, polno kakcev drobnice, ki se pase vse do skoraj vrha. Zato so planinci in kmetje pred leti tik pod vrhom postavili ograjo in na ta način omogočili normalni počitek na samem vrhu. Kljub oblačnemu vremenu na vrhu smo bili veseli, da nam je šlo tako dobro. Zgornji del spusta preko Škarjevega roba je potrebno biti še zelo pazljiv zaradi krušljivosti podlage in parih odsekov jeklenice. Nižje pa smo lahko sproščeno zakorakali do naše gostoljubne koče. Med popoldansko sprostitvijo smo naredili pripravo na turo za tretji dan. Po dobri pripravi smo naredili žrebanje, saj je vsakega udeleženca čakalo vodenje odseka poti.
Tretje jutro nas je pričakalo deževno. Zato smo prestavili zajtrk. Tudi to ni pomagalo pri prenehanju dežja. Še malo smo počakali, potem pa kljub rahlemu dežju odrinili. Najvišji vrh na poti je bil Veliki Javornik ali Ženiklovec. Pri vzponu nas je dvakrat nekoliko bolj opravo, vmes nas je še zajela rahla megla, in čeprav so bili trenutni vodniki kar dobri, je bilo občasno potrebno skupno sodelovanje pri usmerjanju skupine za najboljše odločitve. Na sam vrh namreč ne pelje markirana pot. Malico smo si privoščili pri koči na planini Javornik, potem pa po markirani poti ob vodenju preostalih vodnikov uspešno zaključili krožno turo.
Za piko na i tabora, smo se hoteli iti skopat v tržiški bazen, a ker je dopoldan deževalo, je ostal bazen cel dan zaprt. Zato smo izvedli kar bolj naravno kopanje. V zgornjem delu Dolžanove soteske smo našli primerno razširitev in se na hitro osvežili v Tržiški Bistrici.
Zaključna misel je bila, da je bil tabor odličen, kljub manjši udeležbi in kar nekaj starostni razliki. Važna je bila prava energija.
Dušan Prašnikar
Vodja tabora
