Vremenska napoved za Slovenijo v nedeljo, 29. junija 2025, kaže lepo brez oblačka, temperature pa krepko preko 30°C, uff, vroče kot v peklu, pa ne da se ne bi dalo zdržati z kakšnim zgodnjim vstajanjem in že zjutraj ko se pripeka začne piti kavo v kaki koči na višji nadmorski višini, kjer je znosno hladno……le ta prehod iz “snega” v saharo mi ni ravno pri srcu. Zato se odločimo da pod pokroviteljstvom PD Domžale skočimo k sosedom na hladno.
Vremenska kaže sončno z nekaj malega oblačnosti in vsega skupaj celih 10-17°C. In ker smo imeli razpisano krožno turo na Zirbitzkogel, smo bili prav veseli teh prijetnih temperaturnih napovedi. Rečeno storjeno! Zgodnja ura je še nekoliko pripomogla k dejstvu da v bližnjem Zeltwegu tisti dan potekala dirka formule 1, a šele popoldne, pa vendar nekoliko kasnejša ura bi lahko pomenila ogromno prometa proti dirkališču.
Od doma se poženemo na AC LJ-CE, a le do Arje Vasi, kjer skrenemo skozi Velenje, Mislinjo, Slovenj Gradec, Dravograd na Avstrijsko stran, kjer si nagledamo Dravske in Lavnatalske doline in zgodovinska mesta. Tako počasi (zaradi dejstva da je razgled iz AC Celovec Graz zelo omejen), potujemo po magistralni cesti, skozi vasice Labot (Lavamünd), Šentpavel v Labotski dolini (Sankt Paul im Lavanttal), kjer stoji Benediktska opatija ali samostan Sv. Pavla, katere prvi zapisi sega jo v leto 1091, Šentandraž v Labotski dolini (Sankt Andrä), do Volšperka (Wolfsberg), kjer nad reko Labotnico (Lavat) stoji izjemno lep grad Wolfsberg katerega prvi opisi omenjajo že iz leta 1178, Bad Sankt Leonhard im Lavanttal, kjer pri mestecu Reichenfels zapustimo Avstrijsko Koroško (Österreichisches Kärnten) in nadaljujemo v Avstrijsko Štajersko (Österreichisch-Steirisch – Steiermark), do vasice Obdacher Höhe, kjer skrenemo levo v hrib mimo gorske vasi Sankt Anna am Lavantegg do našega izhodišča na parkirišču pri planinski koči Waldheimhütte na višini 1.614 m.
Tu je pokrajina zelo identična Tirolski pokrajini, pa čeprav se nahajamo v Labotniških alpah (Seetaler Alpe). Pašne planine so lepo in pravljično urejene, hišice pa kot iz pravljice, še posebej gorska vasica Sankt Anna am Lavantegg. Do izhodišča vodi lepa asfaltna cesta vse do urejenega parkirišča, katerega parkirnina je mimogrede za cel dan 3 € za osebna vozila in 15 € za avtobuse, upam da to prebere kdo od odgovornih za parkirišča na izhodiščih v Slovenske gore. Nekoliko neroden je le parkomat, saj jemlje le kovance po 2 in 1 € in največ do zneska 3 €. Tako da za osebna vozila ni težav, za avtobus pa smo ga morali “nahraniti” z 5 plačili po 2 in 1 € v skupnem znesku 15 €. Kartic in bankovcev ne jemlje. Nekoč je bilo tu smučišče, katerega so preoblikovali v naravni park natura 2000 in odstranili žičniške naprave, ter smučarske terene spremenili v zimski raj za turne smučarje, poleti pa pašnike.
Sam Zirbitzkogel je z zavidljivih 2.396 m, razmeroma lahko dostopen in ga z lahkoto primerjamo z potjo na Krvavec ali Veliko planino. Ker v okolici praktično ni višjih vrhov, nam ob dobri vidljivosti pogled seže krepko preko 400 km, tako da so vidne tako visoke Ture z najvišjim vrhom Grossgloknerjem, kot tudi naše Karavanke, Peca in pa tudi Julijske Alpe, Kamniško Savinjske Alpe, Uršlja gora, Raduha, Avstrijska Golica (Koralpe), Zeltweg…….itd.
Sam greben je en sam velik pašnik in dve večji ledeniški udornici, še sedaj zadržujeta vse leto v sebi večjo količino vode in s tem tvorita dva večja izjemno lepa ledeniška jezera (Wildsee na jugu in Lavantsee na severu). Ker uberemo krožno pot, se najprej spustimo po spodnji poti mimo Turškega križa in koče Köhlerhutte in namesto po označeni poti levo proti jezeru Wildsee in koči Rohrerhutte. Nadaljujemo po brezpotju v smeri močvirja in kmalu naletimo na pravljični potoček ki se zliva iz zgornjega jezera Lavantsee, preko zanimivega slapu na močvirsko podlago in v manjše jezerce. Tu šele skrenemo levo in se strmo povzpnemo po brezpotni grapi na pašno planoto pod grebenom in na sam vršnji greben, kjer se nama prikaže prelepo Wildsee jezero. Nadaljujemo do 2.214 m visokega vrha Fuchskogel obeleženega z križem kot na vseh vrhovih daleč naokoli. Razgledi so izjemni. Nadaljujemo po lahkem označenem grebenu, kjer nama pogledi bežijo na obe strani grebena, tako proti Zeltwegu, kot vasici Mühlen in dolini reke Hörfeld, oz. dolini Labotnice.
Tako počasi prispemo na zaključni greben vrha Zirbitzkogel, ter se povzpnemo na sam vrh ki je le nekaj metrov stran od koče Schutzhaus. Sledi spust k koči in nekaj okrepčila. Ves čas je dokaj rahlo pihalo in zmerne temperature so poskrbele, da je bila hoja znosna, saj temperature niso presegle 17°C. Od tu sestopimo na sedlo in po pašniku do gozdne meje in nekdanjega smučišča do izhodišča, katerega dosežemo po ležernih slabih dveh urah. Sledi še vožnja domov brez posebnosti, ki nam ob rahli utrujenosti in lepih vtisih na Labotniške Alpe zelo hitro mine. Tudi dejstvo, da nam je uspelo vsaj za nekaj ur pobegniti iz vročega “pekla” in vročine vsakdana, nam nariše nasmeh na ustnice.
ALBUM
foto: udeleženci ture
zapisal: Matjaž Škulj, vodnik PZS
