Jelovica je zakrasela gozdnata planota, ki se kot Alpsko predgorje razteza nad Savo Bohinjko (na severozahodu), nad naseljema Kropa in Kamna Gorica (na vzhodu) in na jugu do Selške Sore. Najbližja naselja so ob vznožjih ali pobočjih planote, ki je sicer nenaseljena. Njen najvišji vrh je Partizanski vrh (1411 m). V preteklosti so na Jelovici kopali železovo rudo, ki so jo predelovali v Kropi in v Železnikih. Danes Jelovico prekrivajo obsežni smrekovi gozdovi. V preteklosti je bil tu jelovo bukov gozd, ki pa so ga zaradi oglarjenja izkrčili. Posamezne točke, zlasti na severovzhodnem robu planote, se odlikujejo z izrednim razgledom. Motiv cerkvice sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, je med najlepšimi in najbolj fotografiranih v Sloveniji. Nekatera druga razgledišča so še: Talež, Zidana skala, Bela peč. (vir: Wikipedija)
Med bolj poznanimi predeli je Vodiška planina z Partizanskim domom, kjer se da dobro okrepčati.
Tokratni potep po Jelovici je organizirala naša vodnica Karin. Začeli smo v Kropi. Kropa je razpotegnjeno naselje z gručastim jedrom leži ob vzhodnem vznožju planote Jelovica v Občini Radovljica. Naselje se deli na »Zgornji konec« (Kotel), »Srednji konec« (Plac) in novo »Stočje«.
Slovi po tradicionalni železarski in kovaški dejavnosti. Kropa je od Radovljice oddaljena 13 km. Skozi naselje teče hudourniški potok Kroparica, ki se izliva v potok Lipnica. Kroparica ima amfiteatrsko povirje z močnim kraškim izvirom. Hudourniški značaj Kroparice je tudi etimološko jedro imena naselja in potoka: na odseku svojega toka skozi naselje se v deževnih obdobjih peni kakor »krop« (vrela voda).
Kropa se je razvila, ker so bili tu na voljo vodna energija, lesno oglje in železova ruda na Jelovici. Železarstvo, živo vse od keltske dobe, je konec dvajsetega stoletja zaradi razvoja sodobnejše črne metalurgije zamrlo. Industrija (tovarna Plamen) je po letu 1945 izpodrinila tudi ročno žebljarstvo. Prebivalci so zaposleni še v umetnostni kovaški obrti.
Zgodovino kroparskega železarstva in fužinarstva lahko spoznamo v Kovaškem muzeju, ki se nahaja v Klinarjevi hiši (Kropa 10), zgrajeni v 17. stoletju in vigenjcu Vice. Sicer pa so ročno izdelani kovaški predmeti v naselju zelo prisotni. Najbolj so opazne raznolike ulične svetilke, pa tudi železni zmaj, opasani kamen, kovaška tnala, kovane ograje ob Kroparici, balkonske in okenske ograje……….. itd.
Do Krope smo se pripeljali iz Domžal po AC LJ-JE, katero smo zapustili že v Naklem in se spustili preko Bistrice in Podbrezja do doline reke Save. Tu cesta sledi dolini potoka Lipnica in pri Brezovici skrene v dolino Kroparice, kateri sledimo vse do vasi Kropa. Sredi vasi pustimo vozila in se takoj zaženo v breg mimo cerkve Sv. Lenarta. Strmina dolgo ne popušča in tako tudi narašča pridobljena višina. Kmalu se znajdemo na 1.118 m visoki Vodiški planini pri Partizanskem domu na Vodiški planini, kjer se razveselimo izjemno dobrih štrukljev. Na sredi planine stoji tudi mogočna lipa, ki datira iz leta 1473. Ti kraji, še posebej Jelovica, se ponašajo z zelo bogato zgodovino prve in predvsem druge svetovne vojne, na kar nakazuje tudi veliko število spomenikov iz teh časov ob poti. Nadaljujemo pod bližnji Črni vrh, ki je z 1.307 m tudi najvišji vrh naše današnje poti. Od tu poteka pot nad prepadnimi in razglednimi stenami Krope in zanimivimi grebeni, vendar se vztrajno spušča vse do znamenitega Jamnika, kjer domuje ena izmed najbolj fotografiranih cerkva v Sloveniji, cerkev Sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, katero tudi obiščemo. Ker je ravno ta dan potekala ponovna zaobljuba jubilejne poroke dveh “mladoporočencev”, naletimo tudi na g. župnika ki nam z veseljem pove nekaj stavkov o zgodovini tega kraja, ter imamo obenem tudi priliko obiskati izredno lepo notranjost cerkve Sv. Primoža in Felicijana, kar smo z veseljem izkoristili. Od tu se le še spustimo preko Berigle po učni poti mimo cerkve Sv. Device Marije, kjer smo spotoma šteli gozdne škrate in iskali vrtec Kroparskih mladcev, v Kropo nazaj na izhodišče, kjer tudi veseli in zadovoljni zaključimo naš današnji potep. V gostišču pri Jarmu naredimo analizo, ter se odžejamo za pot v domače konce.
Marsikdo me dostikrat sprašuje, kako da tolikokrat omenjam Slovenske cerkve? Že od davnine je znano, da se v Slovenskih krajih najlažje orientiraš po cerkvah in vaških gostilnah……no ja slednje ne drži več, saj jih je iz dneva v dan manj, ali pa imajo vsako leto novo ime in lastnika, cerkve so bolj “obstojne” in vidne.
Zapisal Matjaž Škulj,
fotografirali udeleženci ture
