Ja, osmi marec smo šli praznovat!
V prekrasnem pomladnem dnevu smo se zapodili na Hleviško planino, uživali v (ne)znanih razgledih, cvetočih žafranih in nunkah, se nastavljali sončku, nabirali neverjetno velik čemaž, se borili za žlikrofe, dekleta pa so dobila še ročno narejeno rožico in čaj.
Nedelja, da je kaj, torej!
Najprej kavica v Logatcu, kjer so nas hitro in učinkovito postregli, čeprav smo bili res zgodnji. In to še v nedeljo!
S pohodom pa smo začeli z ogledom Divjega jezera pred Idrijo. Njegove globine nismo preverjali, verjamemo, da so taki kraški pojavi zelo, zelo globoki. In mrzli. Najkrajša slovenska reka Jezernica je pa tudi res precej kratka, moraš kar pazit pri hoji čez most, da je ne zgrešiš.
Ob ozki dolini smo se nato podali dokaj položno daleč naprej ob res strmih bregovih, dokler dolina ne zavije v desno, tam pa je bilo treba končno zagristi v kolena. Saj moramo vendar v hrib, kajne?
Malce nad kmetijo Zagrebenc je prijeten travnati vrh, od koder so bili prav lepi razgledi. Ravno prav za malico! A hriba je še bilo kar nekaj, malce gor, malce dol, razgledi sem, razgledi tja. Le da so bili ti razgledi precej “čudni”, Blegoša ni bilo za prepoznati, nobenega konteksta z ostalimi hribi ni bilo. Ker jih preprosto ni bilo, najbrž smo bili vseeno prenizko.
Nato smo naleteli na polje čemaža, a to ne takega, kot smo ga vajeni, ne! Velik, mesnat, v parih minutah smo tisti, ki ga imamo radi, imeli polne vrečke. Pa še dovolj zgodaj smo bili, nobene šmarnice, čmerike ali bognedaj podleska zraven… Skratka, čemaževa nebesa. Ne povemo pa, kje točno je nahajališče, o to pa ne!
Potem smo preko gozda, ki je zaradi nezgnilega listja bolj oktoberski kot pa marčevski, kmalu pri Koči na Hleviški planini. Tu so dekleta dobila doma narejeno rožico in čaj, kar je organiziralo in podarjalo Planinsko društvo Idrija. Lepa gesta, ki smo jo bili vsi veseli. Tudi fantje.
Skočili smo seveda še na vrh Hleviške planine, malo poslikali razglede, se štempljali in uživali v še vedno prekrasnem dnevu.
Pri Koči nas je večina nato še jedla, idrijskih žlikrofov si pač ne moreš privoščiti povsod, sploh na planinskih kočah so redkost. Vsi smo se strinjali, da so bili super dobri, kljub temu, da je strežba malce šepala. A ljudi je bilo preprosto preveč, kuhinja, strežba in vse je bilo preobremenjeno. Seveda smo se tam znašli ravno ob največji gneči.
Pa smo raje obdržali veselje in se ob kisanju vremena podali proti Idriji čez Kodrov rovt.
No, Idrija potem res ni daleč, vreme se je popravilo, naredili smo še analizo v starem jedru, nato pa na avtobus in nazaj proti Domžalam. Povsem po planu, skoraj do minute natančno!
Taki pomladni dnevi se kar naselijo v človeku, nikomur se ne mudi, vsi se trudimo čimdlje preživeti v prekrasni naravi. Ja, in zdaj čakamo na naslednji pohod ter se že veselimo!
Aleš Kermauner
