Tokrat nas vreme ni odvrnilo od pohoda, čeprav je par dni prej še poskušalo, a je na koncu v nedeljo, na prvi dan februarja, le toliko zdržalo, da ni odpiralo neba po nepotrebnem.
In nam je – že enkrat prestavljeni – pohod le uspel!
Na izhodišču se nas je zbralo kar veliko, malce smo se že prestrašili kaj se je zgodilo, a izkazalo se je, da so na zbirališču tudi turni smučarji, ki so tokrat šli iskat sneg, mi pa blato. Ko smo odšli vsak v svojo smer, smo se pozdravili v takšnem duhu: čim več snega – čim manj blata!
Osem pogumnih pohodnikov se je tako najprej zapeljalo v Moravče, kjer smo odtisnili prvi žig in se po par sto metrih asfalta zagrizli v hrib. Kljub temu, da smo počasni, smo vseeno prišli do Moravškega doma, ko je bil ta še zaprt, kar je precej žalostno, sploh za nedeljo. Škoda.
Se pa kaj takega ni zgodilo pri Mežnarjevih, tamo smo se vrnili v nek daljni čas, a smo odšli zadovoljni, kar pa šteje.
Noge smo ponovno razmigali z vzponom do Sv. Miklavža, malo pogledali plezališče Miklavž, ki je vedno bolje opremljeno in se – tokrat prvič na naših pohodih – spustili v Veliko vas. Izbrali smo si namreč ogled južne variante, že dolgo, dolgo nismo hodili tam naokrog. Zato smo seveda takoj zgrešili, a drugače ne bi videli novega ogromnega poslopja, ki bo, kot kaže, v kratkem gostilna.
Nato pa le po cesti do KT5, do grobišča pod Murovico. Še nekaj asfalta in kolovoza do rojstne hiše Jurija Vege v Zagorici in že smo pred novo odločitvijo. Zavijemo gor na Murovico ali skušamo ohraniti višino in priti do Konfina? Ker je do Domžal še precej dolga pot, smo se odločili za Konfin, kar pomeni še malce asfalta, nato pa kolovoz in včasih lepa prečna pot do sedla, ki pa je zdaj precej razrita in uporabljena skoraj za golosek. Precej drevja je padlo tam …
Zavrh je takoj za vogalom, odkrijemo nove stopnice in nove kažipote, pomahamo spomeniku padlemu bombniku, saj bomo v nadaljevanju šli po spodnji poti in že smo pri Nataliji, KT4.
Po koncu počitka je kar težko spet začeti, zavedamo se, da zgleda, kot da smo že čisto blizu Domžal, a nas vseeno čakajo še dobre tri ure, kar dolga bo še!
Tako se spuščamo proti Domžalam po grebenu, obiščemo Oklo, KT3, Tabor, KT2, se že z malo muke povzpnemo na Križentaver, in se zavemo, zakaj ima uradni naziv Veliki vrh! Pod avtocesto in čez par slabo označenih zavojev – to bomo markacisti uredili čimprej! – se le prebijemo do Šumberka, kjer pa spet zavijemo malce po svoje, gremo pogledat Razgledišče, vsaj za kakšen razgled!
Še KT1 pri spomeniku ob Mostnarjevem mostu in že smo skoraj pri avtomobilih. Razmišljamo še, da bi šli v kavarno, a k sreči ni prav veliko prostora. Še dobro, ker smo *res* blatni, ne vem, kako bi se to končalo …
Tudi to pot dolg in naporen pohod, nekih 23 km in 700 m višincev. 9 ur in pol. A dan se že daljša, na cilju smo že kar nekaj pred mrakom!
Hvala vsem za dobro družbo, se vidimo naslednjič, ko se odpravimo obteženi s krofi do Moravč. Kdaj natančno bo to, še sporočimo!
Zahvalil pa bi se še vsem v imenu Domžalske poti spominov. Vsakič izvemo in vidimo nekaj novega, vsakič je pot drugačna, z obiskovanjem ohranjamo in obujamo spomin, s tem pa del naše zgodovine še vedno živi.
Aleš Kermauner
