V nedeljo, 21. decembra 2025, bomo nadaljevali s pregledovanjem DPS poti. Pregledali bomo del od Domžal do Radomelj. Začnemo ob 7. uri zjutraj v športnem parku Domžale, predviden čas hoje je 9 ur, zaključimo malo pred mrakom v Radomljah Za prevoz nazaj v Domžale se bomo organizirali na licu mesta. Prijava ni potrebna!
Takoj na začetku imamo pekarno. To je super, malo manj super pa je asfalt tja do Trzina. Ampak bomo že nekako, še vedno smo. Sledi malo poti, malo asfalta, ena gostilna in še malo asfalta in smo na vrhu Rašice. Tam sta stolp in žig, malo prej pa tudi planinska koča! Ne bo nam hudega, buhteljni so res dobri!
Sledi dolg greben Rašice, kjer pazimo na modre sode! Zelo pazimo, ker če jih vidimo, smo se izgubili! Tega pa nočemo in tudi ne bomo naredili. Mengeška koča običajno poskrbi za kosilo in težak ponoven začetek. A se spuščamo dol na Mengeško polje, kar ne bi smelo biti pretežko.
Če bo lepo vreme, nas bo Mengeško polje nagradilo, drugače pa se bomo naklepetali. Da blata ne omenjam. Homški hrib nam bo spet grenil zadnji vzpon, njegova strmina po celem dnevu nikakor ni zanemarljiva.
Za konec pa igre skrivalnic in zapor poti v Križkarjevih smrekcah v Radomljah. Pridih avanture.
Višinskih metrov se tokrat ne bo nabralo prav veliko, je pa pot vseeno precej dolga, markacisti prosimo, da se tudi ta del jemlje resno! Zima je, poti je za cel dan, utrujenost nas gleda izza vsakega vogala. K sreči imamo tokrat direktno na poti eno gostilno in dve planinski koči, Pri Ručigaju, Planinski dom na Rašici in Mengeško kočo na Gobavici, vse bomo s pridom uporabili. Naglavne lučke so vedno v nahrbtniku, od vremena pa bo odvisno, kakšna bo pot, ledena ali blatna. Trenutno zmaguje blato. A vseeno, derezice vedno pridejo prav.
Če imate svoje (nedokončane) dnevnike poti DPS, jih seveda vzemite s seboj, novi bodo pa tudi na voljo. Štempljali bomo kontrole točke od KT22 do KT17.
Kot vedno velja pri markacistih: če imate čas in veselje, se vidimo!
P.S.
Verjamem, da štetje in označbe naših pohodov v naslovu marsikomu izzovejo začudenje, morda se zdijo hecne, če ne celo čudne. Če bi šlo vse po sreči in bi vsi pohodi bili izvedeni v istem letu, bi bilo vse lepo in prav. Ampak življenje goni svojo ironijo, zato seveda nič ne štima, predvsem pa ne označevanje. Ker si kakšnega bolj pametnega poimenovanja še nisem izmislil, bo tako ostalo še do nadaljnjega. Vsekakor je bolje kot nič, ko bi pomešal vse pohode med seboj. Zdaj vsaj vemo letnico. Tega pa tudi ne gre zanemarit, kajne?!
Aleš Kermauner
