Pozno jesensko nedeljsko jutro se skupina pohodnikov pod okriljem PD Domžale odpravi raziskovat greben Črete nad Vranskim.
Kar nekaj pohodnikov je imelo željo obiskati ta zanimiv greben, katerega še niso videli od blizu. Iz Domžal se odpeljemo v smeri Savinjske doline preko Trojan, a le do Vranskega, kjer prečimo zahodni rob vasi in se strmo povzpnemo po ozki asfaltni cesti skozi vasici Prapreče in Vologa v smeri Rovta pod Menino, vendar le do dobrih 700 m visokega prelaza Lipa, kjer pustimo naše jeklene konjičke.
Na Lipi se pravzaprav v smeri zahod -vzhod zaključi greben Menine in prične greben Črete. Čreta leži v osrednjemu delu Dobroveljske planote nad Vranskim z višino okoli 1000 mnm, ki je reliefsko izoblikovana v ozko gozdnato in travnato sleme v smeri vzgod-zahod. Zahodni del planote je nekoliko nižji (okoli 920 mnm); tukaj stoji na obrežni gozdnati jasi majhna cerkev sv. Katarine, v njeni bližini pa je kmetija Zakrajšek. Na višjem vzhodnem delu planote, kjer v gozdu stoji spomenik padlim borcem NOV, pa nekoliko nižje pod spomenikom stoji znana romarska cerkev sv. matere božje ali Velika cerkev, kakor ji pravijo domačini. Na južni strani Črete leži strnjeno gozdnato rastje, imenovano Pod gozdom. Tam so leta 1972 postavili Planinski dom I. Štajerskega bataljona na Čreti.
Z Lipe se pot zmerno povzpne na zahodni del grebena in kmalu dosežemo planino z podružnično cerkvijo sv. Gervazija in Protazija, ki datira iz leta 1500 in z oltarjem iz 17 stoletja. Od tu se spustimo le nekaj metrov nižje do sosednje nekoliko večje in tudi mlajše gotske cerkve iz približno 14 stoletja, ki je bila nekajkrat dograjena in obnovljena. Od tu nas pot vodi po označenih in neoznačenih stezicah na naš prvi 1.055 m visok vrh Lajšč, ki žal zaradi poraslosti ni razgleden. Po lepih gozdnih poteh nadaljujemo do čisto prave kraške jame Štabirnice.
Štabirnica je bila odkrita davnega leta 1937 in njena 66 m dolga notranjost z višino 13 m ponuja vse kar nudijo prave kraške jame. Štabirnica se prav nič ne sramuje svojih kapnikov stalaktitov, stalagmitov, sig in tudi zaves, sicer ne tako bahato kot njene sestre na notranjskem, pa vendar z vsemi naravnimi značilnostmi ki krasijo kraške jame. V davnih časih je bila še bolj bogata, a je vdor stropa le to močno zmanjšal, a zaradi tega ni nič bolj privlačna za redke obiskovalce.
Naslednji vrh je naš najvišji na naši današnji poti, 1.077 m visoki Tolsti vrh z vpisno knjigo in žigom. Tu se spustimo mimo vrha Belica do nižje ležečega gospodarskega poslopja in naprej pod vrhom Kokarca na razgledišče križ. Žal se med tem časom vreme nekoliko skisa in oblaki deloma zakrijejo sonce in razgledišče pač ne opravi svojega poslanstva kot bi si želeli. Od tu se počasi priključimo glavni cesti v vasico Čreta, kjer si najprej ogledamo cerkev sv. Katarine in romarsko cerkev sv. Matere Božje z 16 stoletja.
Sledi spust do bližnjega planinskega doma Štajerskega bataljona na Čreti, kjer nas pričaka skrbnica Ana in z izvrstno hrano poskrbi za naše lačne želodčke. Prav zares lahko pohvalim dekleti za izvrstno in okusno hrano, ki sta nam jo pripravili. Ker čas nestrpno beži, dnevi pa so vse krajši, se moramo tudi od tu posloviti z obljubo da se še snidemo.
Ponovno se povzpnemo na greben Črete, ter pričnemo s sestopom do doma planincev na Farbanci. Ker smo si želodčke že napolnili pri Ani, si tu privoščimo dobro kavo in se odžejamo po dobri hrani. Nadaljujemo po bolj dolgočasni gozdni cesti brez razgledov, do zanimivega lovskega doma na Krasici.
Sprehodimo se mimo partizanske bolnice iz II. svetovne vojne, ter skrenemo na brezpotje Štukljevih peči. Tu postane stezica precej ožja in spolzka, predvsem pa nekoliko prepadna z desne strani, ter visokimi pečmi na levi, nad katerimi je bila prvotna partizanska bolnica predno so jo preselili na planoto nad lovskim domom. Počasi in previdno prečimo Štrukljeve peči in kmalu dosežemo gozdno pot ki vodi na prelaz Lipa od koder smo zjutraj krenili.
Mimogrede smo pri naših vozilih, kjer zaključimo našo zanimivo turo polno kulturne in sakralne dediščine, zgodovine slovenstva, naravnih znamenitosti, predvsem pa lepot naše prelepe domovine. Kljub nekoliko bolj “kislemu” vremenu na zaključku, smo se zadovoljni in polni novih pozitivnih vtisov odpeljali v smeri Domžal, že z mislijo na naslednje pohode.
In za konec še 3D potek poti z nekaj fotografijami, ki jo je pripravil Jože in se nahaja TUKAJ.
Foto: udeleženci ture
Zapisal: Matjaž Škulj
