Pohod smo imeli v nedeljo, 26. oktobra 2025, na prvi dan jesenskih šolskih počitnic. Vendar nas to ni odvrnilo, da ne bi bile prijave za srednje velik avtobus že dveh dneh zapolnjene. Na koncu smo imeli večji avtobus in kar nekaj odjav zaradi bolezni, tako so se lahko vsi, ki so imeli željo, pridružili našemu izletu.
Vremenska napoved za Domžale ni bila ugodna, mi pa smo šli proti morju in čeprav ni bilo veliko sonca, smo vsaj dežnike lahko pustili doma. Prijetnih 17 stopinj je bilo za celodnevno pohajkovanje kot naročeno.
S pohodom smo pričeli pri gradu Miramare. Že na avtobusu smo se na hitro seznanili z vsemi zgodbami, ki smo jih čez dan še sami spoznavali in raziskovali. Tako smo imeli eno uro prostega časa, ki smo si ga sami razporedili. Nekateri so odšli v notranjost gradu na ogled muzejskih zbirk, drugi so raziskovali bogato zasajen grajski vrt, tretji so posedali ob morski obali ter se že greli na dopoldanskem soncu.
Drug krajši postanek smo naredili pri železniški postaji Miramare. Postaja je izredno zanimiva in še vedno zelo avtentična. Vendar nismo bili namenjeni na vlak, raje smo si oprtali nahrbtnike ter pričeli z našo hojo v hrib. Pred nami je bilo natanko 500 stopnic, ki jih je bilo potrebno premagati, da smo dosegli prvo izravnavo pri Kontovelski mlaki.
Sprehod skozi vasico, kjer so nam vaščani slovensko odzdravljali, nam je prav dobro del. V Proseku tudi nismo zamudili priložnosti, da bi nazdravili s svetovno znanim vinom Prosek.
Na začetku Napoleonove poti so visoke naravne stene na katerih se je nabralo kar lepo število plezalcev. Nekaj časa smo gledali njihove podvige, nato pa obrnili in se po zgornji poti povzpeli do razglednega stolpa. Od tam so se nam odprli razgledi daleč naokoli, vse od rta pri Savudriji, Pirana, celotnega Tržaškega zaliva, do Gradeža, v ozadju pa vrhovi Dolomitov in Julijskih Alp.
Še polni vtisov teh lepot smo prišli do znanega svetišča na Vejni, kjer smo ponovno naredili daljši postanek.
Sledilo je še nekaj brezpotja po gozdu in vrnitev na Napoleonovo pot, po kateri smo kmalu prišli do Openskega obeliska. Tu smo pomahali morju in se peš odpravili do Opčin, kjer sta čakala parkirana tramvaja. Žal nas nista odpeljala na kavo v Trst, saj trenutno zaradi okvare linija številka 2 ponovno ne obratuje. Zato pa nas je pobral naš avtobus, ki nas je – celo brez gneče – odpeljal nazaj v deževni domači kraj.
Veliko fotografij s pohoda je v ALBUMU pohoda, spodaj pa mala galerija za prvi vtis.
Helena Kermauner, 29.10.2026
