Neznane poti pod Kamniškim sedlom postale znane

To je bila nekakšna tura v neznano. Morda bolj v polznano, saj so dekleta, pet se jih je udeležilo ture, vedele, da se bomo potikali pod Kamniškim sedlom. In res smo se. O zbiranju v Domžalah in vožnji v Kamniško Bistrico ni za izgubljati besed. Prav tako ne o parkiranju ter jutranjem vzponu do Klina. Tam se naša zgodba šele začne. Pa čeprav je precej temna, zaradi nizke oblačnosti. In nič kaj hladna, saj nas je grel »vstopni klanec« v Repov kot, dodatno pa tudi južni vetrič. Kaj kmalu smo že krenili levo in stopili na dokaj lepo vidno in uhojeno stezo. Vodila nas je čez Macesnovec, kakor je poimenovan jugozahodni greben, ki se spusti iz Planjave vse do Pastircev. Veter je pot dodobra posušil, zato smo stopali po suhem. Tam pa tam se je sicer našla kakšna kaplja rose na travi, a nas ni preveč zmotila. Ob pogledih na, v jesenske barve obarvani Repov kot in Konec, smo Pastirce dosegli kot bi mignil. Tudi Kamniška koča časovno ni bila tako daleč, kot se nam je sicer zdelo. Borštnarji so kočo lepo zakurili in nas postregli s čajem in kavo. Cel vikend so dežurali, saj je koča pozimi oskrbovana le ob (lepih) vikendih. Goste pa sprejemajo člani PD Kamnik. Po uri klepeta se odločimo za sestop preko melišča. A zgornja steza preči precej strmo in travnato pobočje. Nekje na dveh tretjinah nas je bučanje vetra le preusmerilo nazaj na markirano pot. Premikalo nas je kot nežne macesnove vejice v vetru. Sestopili  smo do pod Gornje griče, kjer se je veter umiril, in se ponovno usmerili proti melišču. Kot bi mignil smo bili pri Pastircih. Postalo je toplo – seveda, ko pa je nekdo zaprl (Jermanova) vrata in preprečil prepih. Kmalu smo stopili na še drugo lovsko stezico. Sprva ne tako vidna, kmalu pa dokaj uhojena, a strma in nekajkrat tudi izpostavljena steza, nas je vodila čez južna pobočja Brane. Nad Jermanco smo se odločili, da nam še ni dovolj raziskovanja, zato smo nadaljevali po zaraščeni stezi proti Lepemu kamnu. Med prebijanjem skozi gosto mladje smo splašili še trop muflonov, drugih posebnosti pa ni bilo na poti. Če odštejemo lepe poglede v dolino. Dve uri po odhodu iz koče smo že bili pri lovski koči na Lepem kamnu. Res je lep, čeprav je oblačnost še vedno preprečevala pogled na kamniške očake – Tursko goro, Skuto, Štruco, Grintovec, Kalško goro. Imamo pa vsaj razlog, da se še kdaj oglasimo v teh koncih.

Matej Ogorevc