Klemen Miklič – Benko

ni koment.
Klemen Miklič – Benko

Klemen Miklič – Benko je bil predsednik upravnega odbora Planinskega društva Domžale. Na 54. občnem zboru je bil izvoljen kot voljeni član upravnega odbora in imenovan za pooblaščenca do izvolitve predsednika. V skladu z društvenimi pravili pa je bil na prvem nadaljevanju prve seje upravnega odbora (17. 3. 2010) izvoljen za 15. predsednika društva.

16. 11. 1974 – 3. 7. 2010

Univerzitetni diplomirani geograf, zaposlen v Mobitelu d. d., z Lenčo in hčerama Manco (4 leta) in Evo (2 leti) je živel v Kamniku.

Strokovni nazivi:
alpinist (1995), alpinistični inštruktor (2000), vodnik Planinske zveze Slovenije (2000), gorski reševalec – pripravnik (2004), gorski reševalec (2006)

Članstvo in prejeta priznanja:
Član Planinskega društva Domžale od leta 1992. Leta 2005 je za svoje delo prejel bronasti častni znak Planinske zveze Slovenije, leta 2010 pa bronasti znak civilne zaščite.

V globaliziranem svetu se od nekoč skupnega jedra in ene poti vedno bolj cepijo razno razni odkrajki, bližnjice in daljšnice. V primeru organiziranega gorništva je začetna skupna pot združevala tedanje »turiste«, »skalaše« in skavte. Zato ne čudi, da je Klemen Miklič, ki si je s snemanjem legendarnega reklamnega spota pridobil vzdevek Benko, najprej spal pod taborniškimi šotori tipa Savica in šele kasneje prešel pod golo nebo visokih bivakov.

Kot taborniški vodnik je šel čez dobro šolo prilagajanja, spoznavanja in delanja začetniških napak. Domžalski taborniki so bili znani po tem, da radi izdatno hodijo v hribe, zato smo nekoč in nekdaj skupaj pripravili tudi kaj bolj obilnega – namreč po številu udeležencev. Tako so se tkale vezi, ki so Benkota pripeljale v alpinistično šolo in kjer si je pripravil trdno sidrišče in ostal v alpinističnem odseku. Bilj je eden tistih redkih srečnežev, ki se mu plezanja ni bilo treba učiti: nosil ga je v v sebi, kot prvinsko obliko gibanja, pa tudi kot način doživljanja sveta. Hitro je postal alpinist (s prek 500 opravljenimi vzponi), kasneje tudi alpinistični inštruktor, vodil alpinistično šolo, stopil na čelo alpinističnega odseka in se vključil v usposabljanje na ravni Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije. Kot inštruktor je vedno pustil močan pečat na udeležencih alpinistične šole, pa tudi na že izdelanih alpinistih ter kolegih inštruktorjih. Vsa svoja izvajanja je izdatno začinil s prešernim smehom.

klemen_miklic

Za vsako od prej omenjenih prelomnic si prostovoljec zasluži posebno priznanje, saj za tem stoji znanje, odrekanje in sreča v obliki izhlapelega znoja. Ob množici vzponov doma in v tujini, v kopnem in pozimi, je preplezal tudi tri prvenstvene smeri: Pozabljena škatlica v Martinj turnu, Postružek v Mešeniku in Prava barva vašega razpoloženja v Planjavi. Čudaštvo hoje in plezanja v gore, pa znamo nekateri ponotranjiti do te mere, da si naključno ali ne izberemo goro, ki jo ob številnih jutranjih, popoldanskih in nočnih obiskih spoznamo do obisti. Navadna gora tako postane Predsednikova gora in Benko ima svojo goro. Planjavo.

Kmalu po tistem, ko sem postal predsednik društva, se je neke sobote zgodaj zjutraj pri meni doma oglasil tedanji načelnik Postaje GRS v Kamniku Janez Podjed. Imela sva izčrpen in vsebinsko utemeljen pogovor, med drugim je prosil tudi za kadrovsko pomoč v postaji. Pisal sem društvenim članom, oglasili so se trije, med njimi tudi Benko. Na koncu sta ostala z Alkotom in odtlej, je gorsko reševanje postalo njegov prvi cilj v gorah (že nekaj let prej pa je postal tudi član enote za reševanje iz višin, ki deluje v okviru društva). Tega nikoli ni izrekel na glas, toda zdelo se mi je, da je osebni alpinizem podredil novi predanosti. Rdeča nit tabornega vodništva, dela v alpinističnem odseku in nalog gorskega reševalca je dajati drugim – v obliki znanja, izkušenj in pogumu, ki se izraža v skromnosti.

Posebej ponosen sem na dejstvo, da je za študij izbral geografijo, saj se je ob najinem druženju hitro in neizbrisljivo navzel prepričanja, da je to tisto pravo. O tem sva se še zalsti menila ob skupnem vzponu na Mangart, kjer sva bolj kot po poti lezla meter nad tlemi. Res je, da je študiral dolgo, morda celo predolgo, toda hkrati se je zgodaj življenjsko osamosvojil in za razliko od številnih vrstnikov sam krmaril svojo barko.

Leta 2002 je postal voljeni član upravnega odbora Planinskega društva Domžale, leta 2006 pa podpredsednik društva. Kot društveni odbornik je odstopal od stereotipnega gledanja alpinistov, ki menda vidijo samo sebe in svojo senco. Cenil je dejavnost vseh in vsakogar v društvu, zato je bil njegov prispevek v razpravah tehten in upoštevanja vreden. Letos spomladi je postal petnajsti predsednik društva. Funkcijo je prevzel, ker nihče drug, ni želel stopiti v gaz, ki je in ki to ni. Odločitev ni bila lahka, toda prevzel je odgovornost, kot že tolikokrat doslej.

Tomo Česen je nekoč dejal, da smo korak pod vrhom še vedno bližje dolini, kot vrhu. Zato se trudimo obvladovati tveganje in se v najtežjih preizkušnjah soočati z izgubo. Ko sem lani poleti v žari nesel mamo do njenega groba, sem na delu mamine zadnje poti uvidel, da je vsak korak napolnjen s praznino, ki jo omejujeta odriv in ponoven stik s površjem. Ta praznina koraka je prostor, v katerega lahko pišemo svojo zgodbo. Klemenova zgodba je napisana. Brali, brali in brali jo bomo še dolgo.

Smrt je skrivnostna. V svojem bistvu pa je smrt predvsem rodovitna. Rodovitnost pomeni uspevanje semena in preživetje, ki je stkano iz življenj potomcev. To je njena kakovostna lastnost in najgloblje sporočilo. Nič na svetu ne more zamenjati smrti, lahko jo sem ter tja nadomesti le spomin. S spominom si prikličemo ljudi, dogodke in besede, ki smo jih skupaj doživeli ali pa o njih zgolj slišali ali celo samo sanjali. Spomin nam omogoča, da napolnimo tisto, kar je onstran zadnjega domovanja.

Iskreno sožalje Lenči, Manci in Evi, mami Branki, očetu Andreju in sestrama Nataši in Katji. Ter vsem, ki smo ga imeli radi.

Borut Peršolja

Izbor smeri, ki jih je preplezal Benko:

East Buttress (El Capitan); 5.10b, 500 m
West Face (El Capitan); 5.10a , A2, 800 m
Aguja Guillaumet (Patagonija) brez vrha
Imaginate (Campanille e Sloveno, Bariloche); VII
Andrich (Civetta – Punta Civetta); VII-, A0, 770 m
zajeda Aste (Civetta – Punta Civetta); VI+, AO, 770 m
Kundolini (Val di Mello); VII-, 400 m
Nirvana (Val di Mello); VII, 250 m
Rumeni raz (Mala Cina); VI+, 320 m
Helba + Čop (Triglav), VI+, A0, 1000 m
Skalaška + Gorenjska (Triglav), V+ / III – IV, 1000 m
Zimska grapa – smučanje (Mangrt); S5+, 60°/ 40°- 50°
Centralna (Rjavina);VI- / V, II – IV, 850 m
Lion ridge (Matterhorn), AD, 640 m
Maier-Messnerrine (Grossglockner); IV / III, 65° -70°, 600 m
Direktna (Štajerska Rinka); VI / V, III – IV, 550 m
Brščeva grapa (Skala); III, 65°/ 40°- 50°, skala 5-, 500 m
Herletova (Ojstrica); 6+/ 3 – 4, 450 m
Stiriofobija (dolina Belega potoka); II, 6 ;  90°/ 85°, 75°, 110 m; prva ponovitev
Spodnji Ledinski slap;VI-, 150 m
Perissuti-Piussi (Vevnica); VI-, 700 m
Weisshorn, AD III/I-II, 1600 m

Obvestilo o tragični nesreči, julij 2010

Klemen Miklič je po tragični nesreči v Stavči vasi izgubil bitko z življenjem v noči s petka na soboto, 3. julija 2010, v novomeški bolnici.

Kot odličnega gorniškega tovariša, predanega družinskega moža in očeta ter predsednika Planinskega društva Domžale, ga bomo ohranili v trajnem spominu.

Klemen, hvala, da smo lahko živeli in delali s tabo.

Pogreb bo v torek, 6. julija 2010, ob 17. uri, na Žalah v Kamniku. Družina hvaležno odklanja cvetje in sveče v korist Društva Gorska reševalna služba Kamnik (številka poslovnega računa: 02312-0035354472).

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja