Nagovor župana ob 60 letnici PD Domžale

ni koment.

Nagovor župana občine Domžale Tonija Dragarja ob 60 letnici PD Domžale

Spoštovani člani in članice Planinskega društva Domžale, dragi gostje, lepo pozdravljeni na osrednji slovesnosti ob 60. rojstnem dnevu Planinskega društva Domžale.

Slovenske gore. Gore in planine, kdo jih ne pozna? Pozno jeseni ali spomladi, ko nam dolinska megla razžira razpoloženje, se po dolgem kislem vremenu, ko vetrovi odgrnejo oblačno zaveso, pokažejo nad gozdovi daleč na obzorju. Iskre se v soncu kot kristalno čisti zvoniki, ki pozvanjajo v sinje višave. Videti so gladke in oglate, nam pa je ob pogledu nanje toplo pri srcu, saj vzbujajo prijetne spomine na nepozabna doživetja. Gore! Najlepše, kar nam je dala narava, zemlja, ki je privzdignjena nad obzorje in nad vsakdan. Kdor čuti z naravo, mu je v hribih razgled z vrha krona doživetja, sem prebral v eni od bolj znanih knjig o slovenskih gorah. V njej je še veliko lepih besed o gorah, o tistih, ki jih imajo radi, ki jih osvajajo in so srečni v naravi.

In teh, ki so srečni in čutijo z naravo je v naši občini zanesljivo največ v današnjem jubilantu – Planinskem društvu Domžale. Območje, ki ga s svojo dejavnostjo pokriva planinsko društvo, sicer nima visokih gora, ima pa hribe in hribčke, v prejšnji organiziranosti lokalne samouprave smo imeli celo dve gori. Če ste že morda pozabili, mislim na Limbarsko goro in Goro pri Pečah,  v današnji občini pa gremo posebej radi na Sveto Trojico, tudi na Kolovec nas zanese pot in tudi z Rov je lep razgled.

Ampak ker pri planincih ne gre le za ljubezen do gora in planin, temveč predvsem za ljubezen do narave, ni nič nenavadnega, da so se 16. novembra 1948. leta zbrali domžalski ljubitelji planin in gora ter ustanovili Planinsko društvo Domžale. Če gre verjeti zapisanim virom, jih je bilo že ob ustanovitvi veliko. Njihovo število pa je raslo in se krepilo, tako da jih je danes kar 448, od tega polovico mladih. Spadajo med največja športna društva v naši občini, še posebej pa je razveseljivo, da delajo praktično na vseh naših osnovnih šolah, tako da se jim za prihodnost zanesljivo ni treba bati.

Podobno kot mnoga druga društva so se že na prvem občnem zboru odločili, da zgradijo svoje zatočišče, svoje planinsko pribežališče in odločili so se, da bodo na Mali planini zgradili Domžalski planinski dom. Pri njegovi gradnji so si pomagali z v letu 1951 postavljeno tovorno žičnico in z njo prevažali  gradbeni material iz Črne na Malo planino. Planinski dom je bil dograjen s številnimi urami prostovoljnega dela in odprt v letu 1953 z nekaj več kot 40 ležišč. Tako so bili zagotovljeni najosnovnejši pogoji za nadaljnji razvoj in širjenje planinstva v domžalski občini.

Ob tridesetletnici so razvili društveni prapor, vse več skrbi pa so namenjali vzgoji in izobraževanju mladih članov, saj so vedeli, da je to osnova, na kateri lahko gradijo delo svojega društva, pa tudi celovit odnos ljudi do naših gora in planin.

Glede na dejstvo, da je za gorski svet bilo in je še čedalje več zanimanja, si je Planinsko društvo Domžale vseskozi prizadevalo, da bi temu zanimanju vdahnilo pozitivni odnos, od tod njihova skrb za mlade cicibane in pionirje mladince, za mlade plezalce, markaciste, sploh skrb za to, da bi mladi imeli gore in planine radi ter v njih preživljali najlepše trenutke svojih otroštev in mladine. Mladi in starejši vodniki so in imajo pri tem zelo pomembno vlogo, saj mladim privzgajajo pozitivne vrednote, jih utrjujejo v ljubezni do narave, pa tudi v tovarištvu in skrbi za vse, ki v gorah in planinah iščejo prijetne trenutke. Od tod tudi podajanje strokovnega znanja, pa tudi skrbi za varnost, ki je pomemben del vzgoje vseh planincev.

Niso si pa domžalski planinci prizadevali le za množičnost, ki se kaže v njihovih številnih strokovnih komisijah, v odsekih, ki združujejo planince glede na njihovo specializacijo (alpinistični, gospodarski, markacijskim mladinski športno plezalni in vodniški odsek), temveč so v zadnjih desetletjih posebno skrb namenjali tudi vrhunskemu alpinizmu, po katerem sta Slovenija, še posebej pa Planinsko društvo Domžale znana po celem svetu. Imeni kot sta Silvo Karo in pokojni Janez Jeglič, ki neizbrisno ostaja zapisan v zgodovini Planinskega društva Domžale, ne bosta nikoli pozabljeni, in za vedno ostajata zgled pravega alpinista.

Kakor tudi ostaja zgled njihova večdesetletna skrb za Domžalski dom na Mali planini, ki enako gostoljuben kot ob gradnji, tudi danes ostaja priljubljeno središče vseh naših planincev. Njegovega pomena se zaveda tudi Občina Domžale, ki je ob siceršnji finančni pomoči za dejavnost društva, prav obnovi doma namenila kar precejšen zalogaj. Ob tem pa naj omenim tudi njihovo skrb za ureditev Spominske poti, ki vodi po območju nekdanje skupne občine Domžale, pa seveda njihov marljiv markacijski odsek, ki skrbi, da se na gorskih poteh, ki jih vzorno vzdržujejo, ne izgubimo.  Občina Domžale je ponosna na delo vseh generacij planinskega društva in mu je zato ob njihovem zlatem jubileju podelila najvišje občinsko priznanje – zlato plaketo, več priznanj pa je bilo podeljenih tudi posameznikom za njihovo požrtvovalno in marljivo delo, zato vsem še enkrat čestitke.

Domžalski planinci, ki so zapisali, da je Planinsko društvo Domžale društvo po meri gora, pa tudi dobro vedo, da še danes drži ugotovitev Bertranda Russella: pravi ljubitelj narave ve, da to ni dar očetov, ampak dediščina, ki jo zapuščamo potomcem, zato v njihovih vrstah ostaja skrb za naravo stalnica, v katerih sodelujejo vsi. Osnovnim vrednotam planincev so zavezani vsi po vrsti, še posebej pa bi rad ob koncu kratkega sprehoda po zgodovini in sedanjosti naših planincev povedal nekaj imen, brez katerih današnjega Planinskega društva Domžale zanesljivo ne bi bilo, čeprav se morda kdo nekdanjih in sedanji predsednik z mojo trditvijo ne bi strinjali, saj vedno poudarjajo, da je uspešnost društva rezultat skupnega dela. Pa vendar, ob tem, ko se zahvaljujem vsem generacijam Planinskega društva Domžale, izrekam  posebno zahvalo dosedanjim predsednikom. To so bili Anton Bukovec, Franc Škofic, Janez Lenček, Mitja Zupančič, Maks Prelovšek, Franci Vesel, Milan Likar, Leon Štiftar, Peter Primožič in sedanji predsednik mag. Borutu Peršolja. Sedanjemu vodstvu in prihodnjim želim, da bi uresničevali svoje poslanstvo, o katerem so zapisali: Združujemo članice in člane, ki iščejo lepoto gora, se zavedajo odgovornosti do njih in jim namenjajo zvestobo.

Hvala za številne prijetne trenutke, hvala za vse mlade in starejše planince, katerih življenje bi bilo brez Planinskega društva Domžale osiromašeno, hvala za to, da ste uspehe alpinističnega pa tudi drugih odsekov ponesli po svetu in s tem promovirali tudi našo občino.  Hvala pa tudi za vso pomoč, ki jo v okviru civilne zaščite zagotavljate naši občini.

Iskrene čestitke ob 60. rojstnem dnevu in veliko zvestih članov in prijetnih trenutkov v naših gorah vam želim  v svojem imenu in v imenu Občine Domžale, ki se je odločila, da vam ob 60-letnici ob finančnih sredstvih nameni tudi zastavo naše občine, ki naj vihra z našega Domžalskega planinskega doma na Mali planini in vsem, ki ga bodo obiskali priča, da smo ponosni na vaše delo in da vas imamo radi.

Hvala in veliko prijetnih trenutkov tudi v prihodnje v naših gorah in planinah želim.

napiši odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja